Na potovanjih smo nenehno priča raznim prizorom, ki nas presenečajo in si jih ne znamo pojasniti. Eden takšnih je reakcija popotnikov na novo okolje v katerem se znajdejo tako oni, kakor mi. Srečujemo popotnike, ki se zadržujejo v hostlih in lokalih, namenjenim le tujcem, kjer se raje kot z domačini, družijo s sebi podobnimi popotniki. Skušam si razložiti, zakaj ljudje zapustijo dom in prijatelje, ter odpotujejo na drugi konec sveta, kjer potem iščejo natanko tisto, kar so pustili doma. Iščejo sebi enake ljudi in se zatekajo k znanemu. Si tako blažijo posledice kulturnega šoka?
Kulturni šok je stanje, v katerem se znajde popotnik, ki je ob prihodu v tujo deželo nenadoma izpostavljen povsem tuji in drugačni kulturi. Manjka mu znanega. V tujem okolju, soočeni z neznanim, si ob sebi zaželimo nekoga znanega, še najraje nekoga, ki prihaja iz istega okolja kot mi, da se lahko z njim identificiramo. Tako si skušamo omiliti simptome kulturnega šoka: zbeganost, zmedenost, strah, osamljenost, žalost, izgubo identitete in občutek nemoči. Želimo si bližine nekoga, s katerim bi se lahko ob skodelici kave ali kozarcu piva pogovorili v domačem jeziku. Če pa že nikogar takšnega nimamo, potem iščemo zatočišče v stvareh, ki nas spominjajo na dom. Nekaterim za omilitev kulturnega šoka ni dovolj niti, da potujejo skupaj z nekom, ki ga poznajo od doma, npr. s partnerjem, zraven njega potrebujejo še stvari, ki jih spominjajo na dom. Avstralka s katero sem govoril nekje v Peruju, mi je zaupala, da je s fantom na nekajmesečnem potovanju po Južni Ameriki, a da kljub temu pogreša neke stvari od doma. In to celo do te mere, da je prosila mamo, da ji je iz Avstralije v Peru po pošti poslala znamenit kvasov namaz za kruh Vegemite!
Kulturnemu šoku je težko, včasih celo nemogoče uiti kadar se prvič znajdemo v tujem, povsem drugačnem okolju od znanega. Ne glede na to ali gre za udobna organizirana turistična potovanja ali za drzna samostojna popotovanja, je neka mera kulturnega šoka prisotna. Od nas pa je odvisno kako močno nanj reagiramo, ali se ga bojimo ali celo želimo. Če nam je kulturni šok neprijeten, je bolje, da potujemo v vodeni organizirani skupini. Takrat potujemo z ljudmi, ki v veliki meri prihajajo iz enakega okolja kot mi, s seboj nosijo več ali manj enako ali vsaj podobno kulturo kot mi. S takšno skupino potuje vodič, ki govori jezik, ki ga razumemo, nas vodi iz letališča na avtobus, iz avtobusa v hotel, iz hotela v muzej, v restavracijo in tako naprej. Kulturnemu šoku se lahko tako v dobri meri izognemo.
Po drugi strani, pa se nekateri popotniki kulturnemu šoku ne želijo izogniti, nasprotno, kulturni šok je za njih razlog zaradi katerega potujejo. Je izziv, ki ga iščejo. Niti v sanjah ne pomislijo, da bi potovali v organizirani skupini. Dlje od turističnih poti kot zaidejo, manjšega udobja so deležni, večji je kulturni šok in bolj v njem uživajo.
Potem so tukaj še popotniki, ki sami odpotujejo na drugi konec sveta, kjer pa se raje kot z domačini, družijo s sebi podobnimi popotniki. V neznanem iščejo znano ali obratno. Teh enostavno ne uspem pogruntati.
Kulturni šok gor ali dol, glavno da potujemo in sploh ni pomembno kako; kot neustrašni popotnik ali kot turist v hotelskem resortu. Svet je velik, za vsakogar se najde prostor. Tako za popotnika, ki je po dolgi vožnji pravkar sestopil s strehe lokalnega avtobusa in išče sobo s pogradom za par dolarjev, kot za turista, ki so ga z letališča v klimatiziranem turističnem kombiju prepeljali direktno v hotel s petimi zvezdicami.