Na zadnjem potovanju smo spali v več kot sto petdeset hotelih. Zraven postelj, ki so seveda bile v vsaki sobi (razen v Tokiu), so bile sobe skoraj vedno opremljene tudi s televizorjem. V nekaterih državah niti enkrat nismo imeli sobe, v kateri bi manjkal televizor. Imeli smo sobe brez stolov, mize, kopalnice in celo brez oken, a brez televizorja skoraj nikoli. Saj ne, da smo sobo s televizorjem iskali, a ta očitno sodi v obvezni del hotelskega pohištva. Tudi doma menda ni kaj drugače, televizor je enostavno eden izmed najbolj nepogrešljivih delov opreme.
Kaj ta kos pohištva sploh počne, kaj nam nudi, kako nas bogati, da je tako vseprisoten, da se mu uspe vriniti v vsako hotelsko sobo in celo domačo spalnico? Očitno nekaj, kar nas pritegne, nekaj kar potrebujemo, nekaj kar imamo radi. Celo kadar odpotujemo na drugi konec sveta, kjer ves dan preležimo pod palmo na tropski plaži, nas zvečer v hotelski sobi pričaka televizor. Je naša želja, da bi bili informirani o tem kaj se dogaja pri nas in po svetu tako močna, da tudi na dopustu prižgemo televizor? Ali pa gre zgolj za navado, da ob koncu dneva, ko se svet okrog nas umiri, prižgemo televizor.
Ljudje smo si seveda različni, nekateri se na dopustu skušajo otresti vsega, kar spominja na vsakdanjost, drugi pa brez telefona, interneta in televizorja enostavno ne zmorejo. Morda so nekateri ljudje resda nepogrešljivi in morajo biti dosegljivi preko telefona ali e-pošte. Kako pa je z nepogrešljivostjo televizorja?
Televizor je postal nepogrešljiv do te mere, da ljudje, ki ga ne gledajo ali si ga celo ne lastijo, veljajo za »drugačne«. Kako brez gledanja televizije sploh vedo, kaj se dogaja oziroma, kako lahko ne vedo? Morda pa se v času, ki bi ga namenili gledanju televizije, raje zaposlujejo s čem drugim. Sledenje informativnim oddajam, ki poročajo o političnem in drugem aktualnem dogajanju vzame namreč kar nekaj časa.
Naša soba, stanovanje ali hiša, okolica in seveda naša družina ter prijatelji, morda ne ponujajo toliko informacij in zanimivosti, kot tisto kar prihaja iz televizorja, so pa resnični. Le pozornosti ne znajo tako dobro pritegniti, kot televizor. Še dobro, da znajo majhni otroci kričati, ko bi znale to tudi knjige.
Če nam uspe odmakniti pogled od zaslona ter dobro pogledati okrog sebe, skoraj zagotovo najdemo nekaj kar nas veseli ali celo nekoga, ki potrebuje našo pozornost. Resnični svet v katerem živimo in ljudje na katere neposredno vplivamo, ne prihajajo iz televizorja. Zakaj torej spremljati informativne oddaje, ki so polne slabih novic o neznanih ljudeh, ki niti ne vedo da obstajamo? Kakšno vrednost imajo te informacije v našem življenju? Kako nam pomagajo ustvarjati in srečno živeti? Ali nas pripeljejo bližje ljudem, ki nam v življenju pomenijo največ? Ne, kvečjemu, nas od njih oddaljijo!
Morda to počnemo zaradi strahu, da ne bi zamudili kaj pomembnega, da ne bi zamudili priložnosti, da ne bi spregledali česar nevarnega, na kar bi se morali odzvati, da se nam ne bi zgodilo kaj slabega, če ne bomo dobro informirani ali celo zato, da ne bi izpadli nevedni. Najbrž ima vsakdo svoje razloge.
Sami na potovanjih informativnih oddaj ne spremljamo in dnevnega časopisja ne beremo. Tudi na enoletnem potovanju jih nismo. Kljub temu zaradi pomanjkanja informacij, ki jih informativne oddaje in časopisi nudijo, nismo zamudili nobene priložnosti, nismo izpadli nevedni in nismo bili za karkoli prikrajšani, kvečjemu obogateni. Ali je doma drugače, bi informativne oddaje morali spremljati?
Tistemu, ki si je pridobil razgledanost s čitanjem knjig, rečemo da je načitan. A tistemu, ki si pridobiva razgledanost z gledanjem televizije, rečemo nagledan?