Domotožje po neznanih krajih

Dnevu, ki se po svojih značilnostih in dogodkih bistveno ne razlikuje od kateregakoli dneva, Slovar Slovenskega knjižnega jezika pravi vsakdan. Z vsakdanjostjo povezujemo tudi rutino, običajnost, ustaljenost, navadnost, enoličnost ali celo dolgčas. Vsi ti našteti pojmi imajo nekako slabšalni prizvok. Resda ne vedno, vsekakor so odvisni od konteksta, a kadar jih slišimo skupaj z vsakdanjostjo, redko pomenijo nekaj dobrega. Seveda pa sta vsakodnevna rutina ali enolični vsakdan za marsikoga najboljši, morda celo edini način preživljanja dni.

Vdajanje v vsakodnevno rutino je lahko tudi način, s pomočjo katerega se izogibamo neprijetnim presenečenjem, neznanemu, nerazumljivemu, neobvladljivemu ali čemurkoli drugemu, kar nam lahko izven našega območja poznavanja, povzroča neprijetne občutke. Karkoli pač opravljamo rutinsko, to obvladamo. Morda pa tudi ne, a v tem trenutku se ne spomnim niti ene same stvari, ki bi jo lahko počel rutinsko ne da bi jo obvladal. Rutina nam daje občutek, da držimo vajeti v rokah, da vemo kaj lahko pričakujemo za naslednjim vogalom, da obvladujemo reči s katerimi se ukvarjamo in nenazadnje tudi samega sebe. Vsakodnevna rutina potemtakem že ne more biti nekaj slabega.

A kdo pravi, da si tega vsi želimo?

Tako, kot se nekateri k vsakdanu zatekajo, drugi od njega bežijo in skušajo narediti vse, da le ne bi bil današnji dan podoben včerajšnjemu. So takšni, ki vpijejo po drugačnosti, različnosti in spremembah, samo, da ne bi zapadli v vsakodnevno rutino. V tej svoji vnemi, da jih ne bi utiril vsakdan, najbrž sploh ne opazijo paradoksa, da je njihovo pehanje za nenehno spremembo pravzaprav rutina.

Najsi bo prepuščanje enoličnemu vsakdanu ali sli po nenehnih spremembah, med njima je najbolje ubrati srednjo pot, oziroma se jima predajati izmenoma. Tako si lahko naveličani vsakdanjosti, poiščemo spremembo ali pa se utrujeni od sprememb, zatečemo k vsakdanjosti.

Načinov kako lahko poživimo vsakdan ali zavremo težnjo po nenehnih spremembah, je nešteto; so na vsakem koraku, v vsakem delu, ki ga opravljamo in v vsakem človeku, s katerim imamo opravka, so povsod. A o teh načinih nima niti smisla razglabljati, dokler sami pri sebi ne sklenemo, da je čas, da nekaj ukrenemo. Še enkrat; če si tega res želimo. Nekateri ljudje so namreč povsem zadovoljni s tem kako se stvari okrog njih odvijajo. Blagor tem.

Zase vem, da potrebujem oboje, tako rutino kot spremembe. Eno najdem doma, drugo na potovanju. Je pa velikokrat tako, kot pri vseh rečeh, da je ene premalo, druge preveč. O hrepenenju po tistem česar nimamo, sem pisal natanko pred enim letom, ko smo zapustili Avstralijo. Le da takrat domotožja nisem imel, sedaj ga pa imam. Domotožje po krajih, ki jih še nisem obiskal.