Dnevu, ki se po svojih značilnostih in dogodkih bistveno ne razlikuje od kateregakoli dneva, Slovar Slovenskega knjižnega jezika pravi vsakdan. Z vsakdanjostjo povezujemo tudi rutino, običajnost, ustaljenost, navadnost, enoličnost ali celo dolgčas. Vsi ti našteti pojmi imajo nekako slabšalni prizvok. Resda ne vedno, vsekakor so odvisni od konteksta, a kadar jih slišimo skupaj z vsakdanjostjo, redko pomenijo nekaj dobrega. Seveda pa sta vsakodnevna rutina ali enolični vsakdan za marsikoga najboljši, morda celo edini način preživljanja dni.
Vdajanje v vsakodnevno rutino je lahko tudi način, s pomočjo katerega se izogibamo neprijetnim presenečenjem, neznanemu, nerazumljivemu, neobvladljivemu ali čemurkoli drugemu, kar nam lahko izven našega območja poznavanja, povzroča neprijetne občutke. Karkoli pač opravljamo rutinsko, to obvladamo. Morda pa tudi ne, a v tem trenutku se ne spomnim niti ene same stvari, ki bi jo lahko počel rutinsko ne da bi jo obvladal. Rutina nam daje občutek, da držimo vajeti v rokah, da vemo kaj lahko pričakujemo za naslednjim vogalom, da obvladujemo reči s katerimi se ukvarjamo in nenazadnje tudi samega sebe. Vsakodnevna rutina potemtakem že ne more biti nekaj slabega.
A kdo pravi, da si tega vsi želimo?
Tako, kot se nekateri k vsakdanu zatekajo, drugi od njega bežijo in skušajo narediti vse, da le ne bi bil današnji dan podoben včerajšnjemu. So takšni, ki vpijejo po drugačnosti, različnosti in spremembah, samo, da ne bi zapadli v vsakodnevno rutino. V tej svoji vnemi, da jih ne bi utiril vsakdan, najbrž sploh ne opazijo paradoksa, da je njihovo pehanje za nenehno spremembo pravzaprav rutina.
Najsi bo prepuščanje enoličnemu vsakdanu ali sli po nenehnih spremembah, med njima je najbolje ubrati srednjo pot, oziroma se jima predajati izmenoma. Tako si lahko naveličani vsakdanjosti, poiščemo spremembo ali pa se utrujeni od sprememb, zatečemo k vsakdanjosti.
Načinov kako lahko poživimo vsakdan ali zavremo težnjo po nenehnih spremembah, je nešteto; so na vsakem koraku, v vsakem delu, ki ga opravljamo in v vsakem človeku, s katerim imamo opravka, so povsod. A o teh načinih nima niti smisla razglabljati, dokler sami pri sebi ne sklenemo, da je čas, da nekaj ukrenemo. Še enkrat; če si tega res želimo. Nekateri ljudje so namreč povsem zadovoljni s tem kako se stvari okrog njih odvijajo. Blagor tem.
Zase vem, da potrebujem oboje, tako rutino kot spremembe. Eno najdem doma, drugo na potovanju. Je pa velikokrat tako, kot pri vseh rečeh, da je ene premalo, druge preveč. O hrepenenju po tistem česar nimamo, sem pisal natanko pred enim letom, ko smo zapustili Avstralijo. Le da takrat domotožja nisem imel, sedaj ga pa imam. Domotožje po krajih, ki jih še nisem obiskal.
Simona,
najsi bo fernweh ali wanderlust, imamo ga. No, pravzaprav bolj on nas.
Hvala in seveda tudi mi tebi želimo, da ti bo uspelo, kar si si zastavila.
Davor
Wanderlust … super beseda! 🙂
Četudi je za moje trenutno razpoloženje bolj primerna fernweh… Vaša beseda je za takrat, ko že imaš točno zastavljen cilj, kam in kdaj boš šel, ko pa si ujet v sivem vsakdanu in te po konci držijo barvni spomini na vonje in občutke v tujini pa “imaš” fernweh. 🙂
Super rada berem vaš blog (zdaj že leto in pol:) ) in vas ter seveda vašo družino res občudujem in si samo želim, da bom kdaj zgradila tudi sama tako.
S
Zdravo,
res je zanimivo koliko je besed, ki pomenijo nekaj kaj bi pri nas lahko pomenilo daljnotožje. Od vseh besed, ki asociirajo na željo po potovanju, pa mi je najbolj pri srcu Wanderlust.
Davor
Nemščina ima dober izraz za to čustvo, ki je nasprotno domotožju: Fernweh … In ja, veliko nas je, ki ga čutimo vsak dan …