Nedolgo tega sem pisal o petih vprašanjih, ki si jih zastavimo, preden se podamo v daljno deželo, kjer še nismo bili. Eno od teh je vprašanje o varnosti v deželi, kamor se želimo odpraviti. Včasih se zgodi, da nekatere dežele, ki bi nam utegnile biti zanimive kot popotniške destinacije, postanejo prenevarne, da bi jih obiskali. A odprejo se druge države, kamor je bilo do nedavnega prenevarno potovati.
Ko se dežela enkrat znajde na seznamu nevarnih destinacij, so tudi potem, ko se stvari tam uredijo, potrebna mnoga leta, da si država povrne sloves varne destinacije, da se turisti pričnejo vanjo vračati. Ena takšnih je Kolumbija, ki je še danes visoko na seznamu nevarnih dežel, kljub temu, da je minilo že precej let, odkar je tam gverila s turisti počela grde reči. Vietnam je še boljši primer. Ne vem, če smo se še kje počutili tako varne in dobrodošle, kot ravno v Vietnamu. Kljub temu, da se je grozljiva vojna tam končala že pred desetletji, se je marsikomu, ko smo se pred štirimi leti odpravljali v Vietnam, to zdelo skrajno nevarno. Zgrešeni predstavi, ki jo imajo nekateri ljudje o tej miroljubni deželi, je najbrž precej pripomogla propaganda v obliki ameriških vojnih filmov. Podobnih čudovitih dežel, žrtev lažne propagande, ki so zaradi tega ožigosane kot nevarne, je veliko.
Kako torej izbrati dovolj varen, a hkrati eksotičen popotniški cilj in komu pri tem zaupati?
Odgovor je vse prej kot enostaven, vsekakor pa je povsem subjektiven, odvisen zgolj od želja in poguma, oziroma lahkomiselnosti posameznika. Verjeli ali ne, celo najbolj zloglasne destinacije, kot so Irak, Afganistan, Somalija, Alžirija, Čečenija in podobne, privlačijo popotnike. A takšnih “junakov” je zelo malo, večina nas raje potuje v mirnejše predele sveta.
A bi se odpravili na dopust v deželo, o kateri vaše zunanje ministrstvo piše: Obstaja manjša nevarnost terorizma. Do napadov, čeprav redkih, lahko pride tudi na turističnih krajih in žrtve so lahko tudi tuji turisti. Zemeljske mine še vedno predstavljajo nevarnost na bolj odročnih področjih. To piše na spletnih straneh urada Združenega kraljestva, kjer se lahko Britanski državljani pozanimajo o varnosti v deželi, kamor se odpravljajo. Država, o kateri je govora v zgornjem opozorilu, pa je Hrvaška. Teroristični napadi in zemeljske mine na Hrvaškem? Da, Lijepa naša soseda, kjer Slovenci tako radi počitnikujemo. Na straneh slovenskega zunanjega ministrstva o Hrvaški piše, da Ni podatkov o varnostnih razlogih zaradi katerih bi odsvetovali potovanje. Kje je sedaj resnica, komu verjeti? A Britansko vlado bolj skrbi za svoje državljane, kot našo? Dvomim.
Odločitev komu zaupati, je še težja, kadar se želimo odpraviti v neko daljno deželo, ki meji med dobrim in slabim slovesom, o kateri krožijo različne informacije. Lahko pa se enostavno namenimo v katero izmed držav, ki slovijo kot varne. A koliko je takšnih izven Evrope? Morda Kanada, Singapur, Avstralija, Nova Zelandija, Japonska. Pravzaprav bi zadnji dve glede na nedavne dogodke marsikdo črtal s tega seznama. Torej kam, če želimo v daljno eksotično deželo, ki je hkrati dovolj varna?
Eden izmed pokazateljev varnosti v deželi je, če turiste tja vodijo znane velike turistične agencije. Potem že mora biti tam relativno varno, vsaj v določenih predelih. Drugi način pa so pričevanja popotnikov, ki so deželo, ki nas mika, nedavno obiskali. Saj jih ne rabimo osebno poznati in vprašati, dovolj je, da prebrskamo po internetu, kjer zagotovo najdemo sveže informacije iz prve roke o katerikoli deželi na svetu.
Mamljivih krajev na svetu je neskončno veliko, a noben od njih ni stoodstotno varen in popoln. Ne glede na to, kako varno je tam, kako čudovit razgled ima, kako bistro in toplo je morje, kako mehka je trava, idealna temperatura, okusna hrana, čista soba, prijazni ljudje in nizke cene, vedno lahko najdemo nekaj, česar se bojimo in nekaj kar nam ni po godu. Na ta način lahko prepotujemo ves svet v iskanju popolnega kraja, takšnega, ki bi se nam zdel dovolj varen in hkrati tudi privlačen, ne da bi ga našli.
Tako dojemanje popolnosti kot občutek varnosti, se skrivata v nas samih, v naši sposobnosti ne videti oziroma iskati grdega in slabega. Navsezadnje pa niti ni tako pomembno kam, temveč kako potovati, da se znamo prepustiti in uživati.
Zdravo Mic, seveda imaš dovoljenje. Dojemanje nevarnosti je bolj ali manj subjektivno, tako da kar pogumno na streho avtobusa in v … Leh.
🙂 Super prispevek. Tole s Hrvaško je zmagovalno. Upam, da mi date dovoljenje da tole še kdaj “prodam” dalje, ko bodo pogovori nanesli na to, kako nevarno je potovati po Aziji 😉
Matjaž, hvala za te misli. O lažnem občutku varnosti, ki nas obdaja, bi res lahko še veliko napisal, a se mi zdi to področje preveč osebno.
Seveda me razganja, zunaj je pomlad, zadnji čas da se znova nekam odpravimo!
Davor
Dragi prijatelj, očitno je, da se srečujeva na nivojih za katere si nikoli nisva mislila, da bova v njih zaplula. Izjemni prispevki z polno mero optimizma in resnično pravi odraz tvoje avanturistične narave. Ja strinjam se s tabo popolnoma. Očitno je tudi vprašanje varnosti, kot še marsikaj drugega, izjemno relativno vprašanje, odvisno popolnoma skozi kakšno prizmo to vprašanje presojamo. Osebno mislim, da nam največja nevarnost vedno preti tam, kjer nam občutek lažne varnosti otopi tiste čute, ki nas silijo, da smo pozorni in previdni in to je najpogosteje prav doma. Bizarno, ali ne?
Vidim, da te vedno bolj razganja od želje po potovanjih in vem, da ne boš imel miru, dokler spet ne napolnite nahrbtnikov, zato vam želim jasno obzorje in polna jadra! Navsezadnje ti lahko odgovorim v tvojih besedah: Ni važno kje živiš, ampak kako živiš! Matjaž