Prvi dan v Iranu

Šestintrideset ur zatem, ko smo zapustili dom, smo utrujeni ob sedmih zjutraj po lokalnem času, legli v postelje v hotelu v Teheranu, prestolnici Irana. Šele po krepčilnem spancu, smo se opoldan podali na ulice šestnajst milijonske metropole. Sabrina, Sara in Maša z rutami, ki jim pokrivajo lase, oblečene v ohlapna oblačila z dolgimi rokavi ter dolge hlače, kot se tukaj za ženske spodobi. Jaz pa privilegiran brez pokrivala in v »oprijeti« majici s kratkimi rokavi. Še dobro, da je dovoljeno obuti sandale brez nogavic, sicer bi v tej vročini zgoreli.

Med sprehajanjem po mestu, smo z zanimanjem opazovali mimoidoče, večinoma moške, saj je žensk zunaj precej manj. Tudi mimoidoči so z zanimanjem opazovali nas, menda popotniških družin v tem koncu sveta ni veliko. Ko smo se na kakšnem križišču ustavili in se ozirali naokrog, v kateri smeri bi nadaljevali pot, me je v angleščini ogovoril moški in povprašal če nam lahko kako pomaga. Zanimalo ga je od kod prihajamo, če smo prvič v Iranu in kam smo namenjeni. Povedal sem mu, da iščemo bazar in nam je v perzijščini na list papirja napisal navodila in dejal, naj to pokažemo mimoidočim, da nas bodo usmerili. Sara ga je začudena opazovala, kako je pisal nam povsem nerazumljive znake od desne proti levi. Danes so me na podoben način ogovorili še trije moški in nobeden od njih ni z mojimi dekleti spregovoril niti besede, le z menoj. Ti moški, ki so me ogovarjali, so razen receptorja, bili edini ljudje, s katerimi sem lahko spregovoril v angleščini. Izgleda, da se bomo morali naučiti Farsi…

Veliko domačink je oblečenih podobno kot pri nas, le da imajo vse brez izjeme, pokrito glavo in tuniko, ki se konča nad koleni. Redke, predvsem starejše, so od glave do pete odete v črno oblačilo. To, da nosijo lase pod ruto, ni razlog, da ne bi nosile bohotnih pričesk. Videli smo tudi precej prodajaln z lasuljami. Sam tega sicer nisem opazil, a moje punce pravijo, da so bila vsa dekleta naličena. Bolj kot ženski, pa smo se čudili moški modi; pri moških, predvsem mlajših, je videti, kot da so tesno oprijeta oblačila zapovedana.

Po dolgem iskanju, nam je uspelo najti restavracijo, kamor smo odšli na kosilo. Jedilni list je bil le v perzijščini, a imel je majhne fotografije jedi, po katerih smo naročili, bolj ali manj na pamet. Dobili smo obaro, tri vrste mesnih nabodal in vsak en zvrhan krožnik riža. Vsa zelenjava, kar smo jo dobili, so bile tri polovičke pečenega paradižnika, odločno premalo za nas. Kar pa se mesa tiče, pa je bilo precej močnega okusa, takšnega pri nas ne poznamo. Nič hudega, bomo že našli hrano, ki nam odgovarja, še vedno smo jo.

Teheran je velemesto, ki je za naš okus odločno preveliko in preveč zadušljivo, da bi se v njem zadrževali. Ogledati si nameravamo le še kakšen muzej, nato pa gremo naprej iskati kaj manjšega in bolj obvladljivega.

Že prvi dan v Iranu nam je postregel s precej zanimivi prizori iz vsakdanjega življenja te, na zahodu tako nerazumljene dežele. Sedaj je večer in v upanju, da nam bo potovanje v Iranu prineslo še več razodetij, se odpravljamo spat.