V daljnih deželah, kamor potujemo, je najpogostejše vprašanje, s katerim nas domačini ogovorijo: “Where are you from?” (Od kod ste?)
Vedno odgovorim enako: “From Slovenija!” (Iz Slovenije) in počakam na njihov odziv. Najsi bo to izraz na obrazu ali odgovor.
V večini primerov tako ali tako besedo Slovenija slišijo prvič in jo v odgovor skušajo ponoviti: “Sluenjia, Sloanija, Slouevenija, Suenija, Saluvinja…”
Težko je zadržati smeh, ko poslušaš ime svoje države, ki jo izgovarja kak Filipinec/Indijec/Iranec…, ki mu nikakor ne uspe ponoviti pravilnega zaporedja samoglasnikov in soglasnikov. “S l o v e n i j a, ” počasneje in razločneje ponovim.
“Slouevenija!” ponovno poskusi drugič, tretjič.
“Yes! Yes!” odvrnem, da ga ne bi rabil v nedogled popravljati in ponovim za njim: “Slouevenija!”
Odvisno od situacije in človeka, ki nas nagovori in od moje pripravljenosti na pogovor, včasih enostavno obupam, včasih pa skušam o Saluvinji pojasniti kaj več. Povem, da smo iz Evrope in če se mi zdi, da jim je približno jasno, kje je Evropa, jim skušam pojasniti v katerem delu leži Slovenija. Največkrat pomaga, če omenim sosednjo Italijo, takrat mi izraz na obrazu izpraševalca prvič da vedeti, da sliši znan pojem. A to o Sloveniji ne pove ničesar.
Kadar pa nas ogovori kdo starejši, pa si z uvrščanjem Slovenije na zemljevid sveta, najpogosteje uspešno pomagam s pojmom Jugoslavija. Tistim, ki so zanjo že slišali, povem, da je Slovenija ena izmed njenih bivših republik. In tisti, ki vedo, o čem govorim, vedno omenijo Tita.
Težje je z mlajšimi. Ti skorajda nikoli ne vedo, o čem govorim, ko omenjam Slovenijo, Evropo ali Jugoslavijo. Edino osebno ime, ki nam ga je do sedaj večkrat uspelo identificirati s Slovenijo, je Zlatko Zahovič. Pravzaprav je obratno, Slovenijo smo uspeli identificirati z Zlatkom Zahovičem. Ljubitelji nogometa ga poznajo in ob omembi njegovega imena se spomnijo tudi Slovenije.
In seveda Slovenci – popotniki. Resda nas ni veliko v svetovnem merilu, a radi potujemo po širnem svetu. Tako se marsikateri receptor, natakar, taksist, trgovec, skratka domačin, s katerimi imamo na potovanjih največkrat opravka, spomni slovenskih popotnikov. Domačini, ki se spomnijo slovenskih popotnikov, celo velikokrat vedo za Ljubljano.
A nikoli se nam še ni zgodilo, da bi ob omembi imena dežele, iz katere prihajamo, kdo prepoznal Slovenijo po članstvu v EU, OZN, NATO ali kateremkoli drugem elitnem klubu, za katerega smo se morali tako potruditi, da mu pripadamo. Ne, vedno so jo prepoznali po posameznikih.
To so zgolj naša spoznanja o tem, kako ljudje, ki jih v daljnih deželah srečujemo, poznajo Slovenijo. Zagotovo so kje tudi takšni, ki poznajo Slovenijo še po čem drugem, le mi jih še nismo imeli priložnosti srečati. In dokler se ne pojavi posameznik, ki bo v svetovnem merilu promoviral Slovenijo, se bomo na potovanjih držali preverjenih imen: Tito in Zlatko.
Res je, srečaš tudi takšne ljudi. Ti so odlična za priložnost za stereotipiziranje.
Poznam primer ko prebivalec Rima ne ve kje je Trst !!..;)
Saj ni čudno. Majhni smo v že evropskem, kaj šele v svetovnem merilu. Ja, tudi mi smo presenečeni, če kdo daleč pozna Slovenijo. Predvsem zato, ker se to zgodi tako redko.
Nekateri ljudje EU ne vejo kje je Slovenija ,potem je clovek zelo vesel ce ljudje na drugem koncu sveta vejo kje je Slovenija .(sama dozivela)