Po vrnitvi iz enoletnega potovanja sem se vprašal, kaj pa zdaj? Da sem si na to vprašanje odgovoril in s tem razčistil, sem potreboval devet mesecev. In potovanje v Iran.
Na to sem se spomnil sedaj, ko sta se iz daljšega potovanja vrnila Špela in Lior, ki se pravkar ubadata s tem vprašanjem. Poznam še enega popotnika, ki se je pred nedavnim vrnil iz enoletnega potovanja in išče odgovor na to vprašanje. Da se popotnik to vpraša, se mora vrniti domov z dovolj dolgega potovanja. Sam se tega nisem vprašal po enomesečnih, potreboval sem enoletno potovanje. Najbrž ga poznate skoraj vsi, ki ste že kdaj odpotovali po svetu za devet, dvanajst ali več mesecev.
Zakaj se popotniki ob vrnitvi domov to vprašamo?
Vrnitev domov po daljšem potovanju je šok. Večji šok, kot na primer prihod v Indijo (da, znova sem pri Indiji, obiščite jo, če vas zanima, zakaj). Ko se prvič odpraviš v Indijo, tam nenavaden svet pričakuješ in se skušaš nanj predhodno pripraviti. A ko tja prideš, si v šoku, saj Indija ni to, kar si pričakoval. Ko pa se kot popotnik po dolgem potovanju vrneš domov, tam pričakuješ običajen, znan svet. A dom ni, kar si pričakoval. Doma se počutiš bolj tuje, kot v Indiji! Za popotnika z dolgim stažem je dom najbolj misteriozna destinacija. Znano ti je okolje, znani so ti običaji in znani so ljudje, a vendar je vse drugače, kot je bilo pred odhodom na pot.
Takrat se vprašaš, kaj pa zdaj?
Ena možnost je, prilagoditi se novemu-domačemu okolju. To ne bi smelo biti težko, saj je prilagajanje na novo okolje nekaj, česar se na potovanju naučiš najbolje. Res pa je, da lahko okolje, ki ti na potovanju ne ustreza, preprosto zamenjaš. Doma pa ne gre kar tako zamenjati. Domačemu okolju se je treba prilagoditi. Malce nenavadno, a ne?
Druga možnost je, ne prilagoditi se novemu-domačemu okolju. To je malce težje, saj domače okolje ni nekaj, kar lahko po enoletni odsotnosti pozabiš. A ne gre za to, da bi domače okolje pozabil, temveč za to, da nanj po dovolj dolgem potovanju gledaš drugače. O tem sem že pisal. Občutki, doživetja, izkušnje in spoznanja, ki jih je deležen popotnik na daljšem potovanju, se nalagajo in kopičijo v njegovi podzavesti. Preprosto nemogoče je na svet, četudi je to domače okolje, gledati z enakimi očmi. A ne prilagoditi se domačemu okolju, če seveda nameravaš tam obstati, je nesmisel.
Katera možnost je torej prava; pozabiti občutke, doživetja, izkušnje in spoznanja pridobljene na potovanju in vklopiti se v domače okolje ali pod vtisom občutkov, doživetij, izkušenj in spoznanj ostati v oblakih?
Na srečo nič ni črno-belo, tako da obstajajo še tretja, četrta, peta… in srednja možnost. Tista, ko bogastev, pridobljenih na potovanju niti ne pozabiš, niti ne ostaneš pod njihovim vtisom. Namesto tega jih s pridom uporabljaš v vsakodnevnih situacijah, s katerimi se srečuješ doma. Sleherna, najsi bo še tako nenavadna izkušnja pridobljena na potovanju, kot na primer plavanje za morskim psom v Maleziji, treking po Himalaji, skakanje na premikajoči se vlak v Indiji, hranjenje orangutanov na Borneu in rafting v Kolumbiji, je uporabna tudi doma.
Če morda kdo ne vidi uporabnosti teh izkušenj pri vsakdanjih domačih opravilih, je zanj skrajni čas, da za dlje časa zapusti domače okolje in odpotuje nekam daleč. In ko se vrne, ga vprašam: “Kaj pa zdaj?”
p.s.: pravkar sem videl, da je danes minilo natanko dve leti od objave prvega prispevka na Brackotinapotovanju.si.