Nedavno sem slišal nekaj zaskrbljujočega: Slovenci smo po stopnji samooskrbe s hrano v Evropi zadnji. Skupaj s Finci. Zadnji smo tudi po količini kmetijske zemlje na prebivalca. Smo pa prvi po kvadratnih metrih trgovin. V to kaj pomeni samooskrba s hrano, se ne bom spuščal, saj se mi zdi pojem dovolj jasen. Razlagam si ga, kot razmerje med hrano, ki jo neka država v nekem obdobju pridela in med hrano, ki jo prebivalci te države v istem obdobju porabijo.
V čem je pravzaprav problem nizke stopnje samooskrbe s hrano? Odgovorov na to vprašanje je veliko. Eden najpreprostejših je morda ta: Družina, ki prideluje zelenjavo na lastnem vrtu, porabi manj denarja za kupovanje hrane. Enako velja za državo. Torej, več hrane kot pridelamo sami, manj je moramo kupiti, več denarja nam ostane.
Nekatere države pridelajo več hrane, kot je porabijo, zato jo izvažajo, druge manj, zato jo uvažajo. Tretje države pa hrane, ki jo potrebujejo, ne morejo dovolj niti pridelati, niti uvoziti. V teh državah bi naj živeli skoraj dve tretjini svetovnega prebivalstva. Slovenci najbrž nismo med njimi, prav tako dvomim, da prebivalci katere druge država iz EU. Države, katerih ljudje trpijo pomanjkanje hrane, so daleč od nas, predaleč, da bi nam bilo mar.
Seveda so revščina, pomanjkanje, lakota, stradanje in podhranjenost prisotni tudi v Evropi, a v neprimerljivo manjši meri, kot v Aziji, Južni Ameriki in Afriki. Relativna revščina v Sloveniji je po podatkih statističnega urada manj kot 13 odstotna. Zraven tega ima Slovenija eno najnižjih stopenj tveganja revščine v EU. A to so le številke, ki pomenijo le, da gre marsikomu slabše kot nam Slovencem. A kako je v resnici, najbolje ve vsak zase.
Če smo iskreni, so težave, ki pestijo nas v razvitih državah precej manjše, kot težave, s katerimi se ubadajo v tako imenovanih državah tretjega sveta . A ljudje smo pač takšni, da nas ob lastnih težavicah, težave drugih ne brigajo. Sploh pa nam Slovencem ne more biti hudega, če res drži, da imamo največ kvadratnih metrov trgovin na prebivalca v Evropi. Naj še tako tarnamo, trgovski centri so polni kupcev. Je pa v njih očitno vedno manj izdelkov, pridelanih v Sloveniji.
In kakšno povezavo imajo samooskrba s hrano, revščina in trgovine s potovanji?
Le to, da smo se v mnogih državah tretjega sveta na lastne oči prepričali, kako je tam. Za tiste, ki imamo to srečo, da ne čutimo revščine (teh bi torej naj bilo v Sloveniji 87 odstotkov), so potovanja dober način, da z lastnimi očmi vidimo, kaj sploh pomenijo revščina, pomanjkanje in podobni pojmi, o katerih pri nas toliko slišimo, a tako malo vemo. Potovali smo tudi po zelo revnih deželah Azije in Južne Amerike. Tam smo velikokrat jedli le na tamkajšnjih poljih pridelano hrano, druge hrane tam enostavno ni. V trgovske centre nismo zahajali, ker jih ni bilo.
Medtem, ko lahko v Sloveniji kupujemo uvoženo hrano kakršno si zaželimo. In to v mega trgovskih centrih, zgrajenih na bivših kmetijskih površinah. Le zakaj bi nas skrbeli nizka stopnja samooskrbe in preveč kvadratnih metrov trgovin…
Hvala Luka, upam, da nisem preveč zašel s popotniške tematike. A včasih je treba na glas povedati tudi to, kar ne slišimo radi.
Lepo napisano.