V zadnjem času sem precej pisal o popotniških željah, idejah in navdihih. Teh nam, ki radi potujemo tako ne manjka, manjkajo nam druge, prav tako ključne sestavine, potrebne za potovanje. Za katere gre je moč razbrati tudi v statistiki o potovalnih navadah Slovencev, ki pravi takole:
Na nobeno zasebno potovanje ni odšlo 43 odstotkov Slovencev; 40 odstotkov jih ni potovalo zaradi pomanjkanja finančnih sredstev, 25 odstotkov zaradi pomanjkanja prostega časa, 19 odstotkov iz zdravstvenih razlogov, 11 odstotkov pa jih ni čutilo potrebe po potovanju.
Številke niso presenetljive, kar me čudi je suverenost, s katero jih objavljajo. Ne poznam nikogar, oziroma, nihče mi še nikoli ni omenil, da ga je kdo povprašal o njegovih potovalnih navadah. Le kako so dobili te številke? Na potovanjih po EU zadnja leta nikomur nismo pokazali osebne izkaznice ali potnega lista. Kakorkoli že te podatke pridobijo, naših potovanj v teh številkah zagotovo ni. Predvidevam, ker ne najdem podatka, da te podatke pridobijo iz naključno izbranih vzorcev, narejenih na manjšem delu prebivalstva. Menda je jasno, kaj želim povedati, tem številkam naj verjame, kdo želi. Pravzaprav sploh niso pomembne.
Pomembni in zanimivi pa so razlogi, zaradi katerih Slovenci ne potujemo. Izpostavljeni so pomanjkanje denarja, časa, zdravja in potreb. Štiri poglavitna pomanjkanja, ki nas pestijo, kadar pomislimo, da bi se lotili česarkoli, ne le potovanj. Že če nam manjka samo eden od omenjenih, je dovolj, da se nečesa ne lotimo. In če je verjeti statistiki o potovalnih navadah, večina Slovencev, ki ne potuje, potrebo po potovanju ima. Tudi zdravja in časa za potovanja večini ne manjka. Potovanjem se očitno največkrat odrečemo zaradi pomanjkanja denarja.
A ni tako, da nam prepogosto nekaj manjka, oziroma, da se preredko zgodi, da nas ne pesti pomanjkanje. Kdaj se vam je nazadnje zgodilo, da ste imeli vse štiri? Torej denar, čas, zdravje in potrebo oziroma željo, da bi potovali? Najbrž se to ne zgodi pogosto, drugače statistika o potovalnih navadah Slovencev ne bi bila takšna, kot je. Sploh pa je prav, da je tako, kdo bi pa delal, če bi vsi ves čas potovali.
V življenju je pač tako, da ne moremo vedno imeti vsega, kar si želimo, drugače ne bi imelo smisla. Vedno nam nekaj mora manjkati. Če ostanem pri potovanjih; predpostavimo, da smo popotnik po duši, da radi spoznavamo svet in potujemo, da nas pogosto vleče na tuje, torej čutimo potrebo po potovanjih (menda je jasno, da to nima veze z vsakoletnim dopustom na isti lokaciji.) In če bi imeli vse pogoje za zadovoljevanje potrebe po potovanju nenehno izpolnjene in bi ves čas potovali, bi se potovanj slej kot prej naveličali. Tako, kot se naveličamo vsega, česar imamo preveč. Zato je prav, da nimamo vsega, kar si želimo.