Smo že nazaj. Naša biološka ura se je končno ujela s sončno, tako, da lahko objavimo nekaj vtisov iz zadnjega potovanja.
Toliko različnih dežel, kultur in ljudi smo že spoznali širom sveta, a smo vedno znova presenečeni, ko se soočimo z drugačnimi navadami, kot jih poznamo. Še toliko bolj, ko mislimo, da so nam ljudje, v deželi kamor se odpravljamo, podobni. Ko smo na primer šli v Indijo in Kitajsko, smo vedeli, da nas tam pričakuje povsem drug svet, saj so tamkajšnji ljudje že na videz drugačni od nas. Ko pa smo se odpravljali v ZDA in Portoriko, si takšne razlike v navadah ljudi niti v sanjah nismo predstavljali.
Gledamo ameriške filme, jemo hamburgerje, pijemo kokakolo in mislimo, da vemo, kako živijo v Ameriki. Ob tem se, pa če si to priznamo ali ne, po najvplivnejši državi na svetu tudi zgledujemo. A dokler je ne obiščemo, ne moremo vedeti, kakšno je življenje čez lužo v resnici. Tudi mi, ki smo jo že večkrat obiskali, tega ne vemo. A nekaj vtisov o deželi in navadah ljudi smo bili vendarle deležni.
Jasno da vsega, kar smo doživeli in se nam je zdelo nenavadno, ne moremo opisati. Zato bom omenil le nekatere pripetljaje in nenavadnosti, ki so nas pričakale v New Yorku in Portoriku. Tiste, ki so se nam zdele še posebej drugačne. Ne tiste, ki so neposredna posledica blagostanja ali pomanjkanja, temveč dejanja, ki jih ljudje počnemo povsod po svetu. A na drugačen način.
New York smo tokrat obiskali drugič, a nas je kljub temu navdušil in presenetil. Natančneje, navdušilo nas je mesto, ljudje pa so nas… kako bi rekel… presenetili. Recimo Kitajci, ki so, ko smo zapustili njihovo restavracijo, vpili na nas in zahtevali napitnino. Mi pa je nismo hoteli dati, saj je bila hrana neokusna, zato smo poravnali le račun in si drznili ne dati napitnine. Ta bi naj znašala vsaj 15 odstotkov zneska na računu in bi naj bila obvezna. Od takrat naprej smo napitnino dajali pogosteje. A ne zaradi tega, ker smo bili tako zadovoljni s storitvami, temveč zato, ker je bila napitnina že všteta v račun in smo jo morali plačati, ne glede na kakovost storitve, ki smo je bili deležni. V neki restavraciji je pisalo: “Recite nam hvala z napitnino!” V neki hotelski sobi nam je sobarica kar nastavila kuverto za napitnino s svojim imenom.
Tako agresivnemu zahtevanju napitnine še nismo bili priča v nobeni državi.
Hrana, ki smo jo jedli na tem potovanju si zasluži poseben prispevek. Tokrat na kratko o posodi in embalaži, v kateri se hrana streže. Najprej naj omenim, da v drage restavracije ne zahajamo, saj si potem potovanj ne bi mogli privoščiti. Kaj je za nas drago? Na primer to, da smo v neki gostilni bogu za hrbtom le za štiri predjedi, brez glavnih jedi in pijače, plačali 40 evrov. Ali pa za dostavo dveh pic – 20 evrov. In to v Portoriku, v New Yorku smo ponavadi jedli poceni in okusno (enkrat v vietnamski in dvakrat v indijski restavraciji). No, embalaža. Mislim, da na celem potovanju nismo več kot petkrat jedli iz porcelanastih krožnikov, s kovinskim priborom in pili iz steklenih kozarcev. Lonček in skodelica iz stiropora za zajtrk, plastične vilice, nož in krožnik za kosilo in večerjo. Ne le v fastfoodih, tudi v hotelih in restavracijah! Tega se nikakor nismo mogli privaditi. Povrhu tega so po obroku krožniki, vilice in kozarci, skupaj z ostanki hrane, romali v isto kanto. Potem pa smo kupili veliko plastenko vode, na kateri je bil malenkost manjši zamašek in gor je pisalo: “Manjši zamašek – manj odpada!”
To potovanje je bilo posebno še zaradi nečesa drugega, ne le zaradi drugačnih navad. Ne spomnim se namreč, da smo se v kateri državi morali toliko ukvarjati z logistiko potovanja, kot v Portoriku. Iskanje ustreznega prevoza, hrane in hotelov, nam je vzelo več časa, energije in denarja, kot kjerkoli. A nič zato, glavno da smo dobili to, po kar smo prišli: obilico znamenitosti in zabave v New Yorku ter sonce in morje v Portoriku.
Uroš, zelo sem vesel, da si se oglasil in napisal vaše izkušnje iz Portorika. Jaz nekako nisem zmogel biti tako neposreden kot ti v tvojem komentarju. Moram priznati, da mi je težko padlo napisati ta prispevek, da ne bi zvenelo tako, kot da nam je šlo vse narobe in da smo bili nezadovoljni. Tudi mi smo neznansko uživali na plažah, a cena (ne mislim le denarja) za to je bila višja kot kjerkoli. Tako kot sem zapisal; dobili smo to, po kar smo prišli.
Se vidimo v Indijskem oceanu!
Pozdravljeni!
Lepo je brati o novih pripetljajih, pa naj bodo lepi ali malo manj prijetni. In se tudi mi povsem strinjamo, tudi to je ZDA. Imamo podobne izkušnje z napitninami in embalažo (npr. križišče v Teksasu, ob cesti 5 restavracij iz 5 različnih verig hitre prehrane, v vsaki pa polno ljudi in tone odpadkov dnevno).
Kot sem že omenil, smo tudi mi izbrali nato Portoriko predvsem zaradi poceni letalskih kart. Sicer smo neznansko uživali, tudi mi predvsem na plažah, ampak človek se ne more znebiti občutka, da Američani po svoje uničijo biser. Relativno visoke cene (velikokrat smo plačali precej več kot v celinskih ZDA) in vse prilagojeno ameriškemu turistu, čigar želje in zahteve se velikokrat zelooo razlikujejo od naših. Posledično nas vsaj v bližnji prihodnosti na Karibe (vsaj tiste s pretežno ameriškimi turisti, kar je žal večina) ne vleče preveč in smo si raje iskali cenovno ugodne oddihe v toplem Indijskem oceanu.
Uživajte pomlad!