Nepripravljeni v Portoriku

Prejšnji prispevek sem zaključil pri prevažanju, prehranjevanju in prenočevanju, treh ključnih dejavnostih na vsakem potovanju in tudi najvišjih denarnih postavkah. Naj nadaljujem s tem, kako je bilo z njimi v Portoriku.

Že nekaj časa se na potovanja odpravljamo tako, da se na deželo, ki jo nameravamo obiskati, skušamo čim manj pripraviti. Verjamem, da se to zdi marsikomu nesmiselno, tudi meni se je pred leti, ko sem potovanja načrtoval vnaprej. A ugotovili smo, da imamo od destinacije, ki jo obiščemo nepoučeni, veliko več, kot če bi se nanjo vnaprej pripravili. Res pa je, da se nam zaradi nepoučenosti o destinaciji pripeti več tegob, kot bi se nam sicer. A o tem, da izzive na potovanjih radi premagujemo in da so potovanja zaradi tega bolj zanimiva, ter o podrobnostih, zakaj ne načrtujemo, sem že večkrat pisal.

Zadnje potovanje je bilo, zaradi tega ker se nanj nismo dovolj pripravili, precej posebno. Že odločitev za izbiro destinacije je padla na precej nenavaden način. Tako za New York kot za Portoriko smo se odločili zgolj zaradi ugodnih letalskih vozovnic. Za New York smo bolj ali manj vedeli, kaj lahko tam pričakujemo in nas je zaradi tega pritegnil. O Portoriku pa razen tega, da je tam toplo morje in sonce, nismo vedeli ničesar. Zato smo pred nakupom vozovnic za Portoriko, preučili tisto najnujnejše, kar moramo o neki destinaciji vedeti, preden se zanjo odločimo.

Sabrina je pri tem ugotovila, da so cene v portoriških restavracijah objavljene v vodnikih in na internetu, precej visoke. Te cene ponavadi veljajo za turistične restavracije, zato se s tem se nismo preveč obremenjevali. Zraven tega se na potovanjih najraje prehranjujemo v lokalnih gostilnah in na ulici, tako kot to počno domačini.

Podobno smo ugotovili za hotele, da bi naj bili precej dragi. A tudi to smo nekako zavestno preslišali in se zanašali na preverjen recept. Ta namreč pravi, da so cene hotelov, ki so objavljeni na internetu in v vodnikih višje, kot cene manjših in manj znanih hotelov.

Kar pa se tiče prevoza smo, še vedno pred nakupom letalskih vozovnic, ugotovili, da je javni prevoz sicer poceni, a ga je težko dobiti. Tudi pri tem smo se zanašali na izkušnje, saj smo se še v vsaki deželi znašli in vedno prišli kamorkoli smo hoteli.

Tako pripravljeni smo se torej odločili za Portoriko in odpotovali.

Portoriko nas je pričakal s čudovito karibsko klimo, ki je sredi naše zime pravi balzam. V toplem soncu, turkiznem morju in na peščenih plažah smo uživali s polno paro. A bilo se je treba tudi prevažati, jesti in spati.

Presenečenja (po resnici povedano je šlo za tegobe), ki smo jih bili deležni prve dni, so se vrstila eno za drugim. Saj z njimi smo se ubadali tudi preostale dneve, le da to takrat niso bila več presenečenja.

Kako je bilo torej s prevažanjem, prehranjevanjem in prenočevanjem v Portoriku?

Predpostavka, da bomo v restavracijah, kamor zahajajo domačini, jedli ceneje, se je izkazala za pravilno. A ne znam opisati občutkov, ki so nas obšli, ko smo spoznali, da domačini jedo v restavracijah, kot so McDonald’s, Burger King, Subway, Wendy’s, Taco Bell, Pizza Hut, KFC ipd. Saj, če zaradi razmer vsakih nekaj dni zaidemo v fastfood, se ne pritožujemo, če pa moramo tja trikrat v dveh dneh, je to za nas katastrofa. Mimogrede, tropsko sadje, ki smo se ga tako veselili, saj smo predpostavljali, da ga je tam v izobilju, smo komaj našli. Redke branjevke, ki smo jih uspeli najti in so ponujale slasten avokado, papajo in mini banane, so se pritoževale, da je uvoz poceni sadja uničil domačo pridelavo.

Tudi z iskanjem primernih hotelov smo se precej namučili, našli pa jih tako ali tako nismo. Od vseh držav, ki smo jih prepotovali, portoriški hoteli nudijo daleč najslabše razmerje med ceno in nivojem storitve. Tako slabo, da tega ni vredno niti opisati.

Najbolj nas je presenetil javni prevoz. Vedeli smo, da bo ga težko najti, a dokler nas taksist ni odložil na glavni avtobusni postaji, kjer so se nam, ko smo vprašali, kdaj pelje naslednji avtobus, smejali v obraz, nismo verjeli. Medkrajevni javni prevoz v deželi s štirimi milijoni ljudi resnično ne obstaja! Česa takšnega nismo doživeli še nikjer. Tako smo obtičali v nekem mestu in le ustrežljivosti prijaznih domačinov se lahko zahvalimo, da smo po dveh dneh iskanja našli Rent a car, kjer smo si lahko izposodili avto.

To so bila torej presenečenja, s katerimi smo se iz dneva v dan soočali v Portoriku. Slabi hrani in zanič hotelskim sobam bi se morda lahko izognili, a te cene nismo bili pripravljeni plačati. Hotelov za 150€ na noč in večerij za 100€ se ne gremo.

Najbolje se nam je izteklo s prevozi, saj smo se z najetim avtom lahko zapeljali kamorkoli smo želeli.

Kakorkoli že, dobili smo kar smo iskali: nove izkušnje in oddih na Karibih. Še dobro, da je ves čas sijalo toplo sonce in da deželo poseljujejo tako prijazni ljudje, kar je pripomoglo k temu, da smo tegobe lažje premagali in se prepustili užitkom.