Čez nekaj dni odpotujemo v Turčijo, deželo, ki smo jo nameravali obiskati že pred enim letom, a smo se nato odločili drugače. O potovanju po Turčiji sem razmišljal tudi, ko sem načrtoval samostojno pot z motorjem okrog Črnega morja, ki sem jo nato zamenjal s potjo po Skandinaviji. A tokrat nam Turčija ne uide. Žal pa so prvomajski prazniki prekratki, tako da imamo za potovanje le 12 dni časa. S skopo odmerjenimi dnevi dopusta ravnamo namreč zelo previdno. Tako da tokrat te ogromne dežele, ki je za Rusijo druga največja na tem koncu sveta, ne bomo mogli temeljito spoznati. Mika nas, da bi obiskali odročni, vzhodni del Turčije, tja do Iraka, Irana, Armenije in Gruzije, kjer se neba dotika mogočni Ararat; gora, na kateri bi naj pristala Noetova barka. A če je gora preživela vesoljni potop, bo najbrž počakala še nekaj let, da jo bomo lahko obiskali.
Za tokratno potovanje smo si izbrali dva cilja. Prvi je Istanbul, edino mesto na svetu, ki se razteza čez dva kontinenta. Zanj pravijo, da je zgodovinsko najbogatejše mesto na svetu. (Le kakšen je kontrast med Istanbulom in kakšnih dva tisoč let mlajšim New Yorkom, ki smo ga obiskali pred kratkim?) V mestu, ki je bilo prestolnica rimskega, bizantinskega, latinskega in otomanskega imperija, se bomo zadržali nekaj dni, da se naužijemo bogate zgodovine, nato pa gremo na morje, drugemu cilju naproti.
Na morje se ne gremo kopat, temveč bomo tam počeli nekaj drugega. Želja, da bi obiskali ta del Turčije, se mi je porodila ob prebiranju knjige Unforgettable Walks To Take Before You Die. Še en dokaz, da je dobra knjiga lahko najboljši navdih. V njej je namreč, kot ena najlepših poti na svetu, opisana Likijska pot. Gre za 500 kilometrov dolgo pešpot, ki se vije ob sredozemski obali čez bolj ali manj odročno pokrajino, posejano z zgodovinskimi obeležji, majhnimi vasicami, samotnimi plažami in ponekod tudi turističnimi kompleksi. Celotno pot je moč prehoditi v 30 dneh, mi pa smo si za tokratni izziv izbrali del poti, ki ga nameravamo prehoditi v enem tednu. Na tako dolgem in zahtevnem trekingu, kjer je treba hoditi sedem ali več ur dnevno in to več dni zapored, smo bili nazadnje v Nepalu, ko smo pohajkovali okrog Anapurn. Zdi se mi, da je od takrat minila cela večnost, a upam, da premoremo še dovolj vzdržljivosti, da nam bo zastavljeno pot uspelo prehoditi.
Tudi tokratno potovanje je, skorajda v vseh pogledih, drugačno od prejšnjih potovanj. Tako, kot smo se na primer na zadnje potovanje podali nepripravljeni, ne da bi vedeli kje, kaj in kako bomo spali, jedli in potovali, imamo za to potovanje pripravljeno vse. Seveda ne vemo, kaj nas tam v resnici čaka, a itinerar, vključno z rezervacijami, imamo izdelan. 12 dni pač ni dovolj časa za predajanje spontanosti, kar sicer na potovanjih najraje počnemo, zato se bomo tokrat morali, oziroma skušali držati začrtane poti. Če jo bomo seveda zmogli.
Čaka nas torej obisk pravljičnega mesta in sedemdnevni treking po razgibani obali Turčije. Seveda pa so to zgolj naša pričakovanja, ki s tem, kako bo v resnici, najbrž nimajo veliko skupnega. Kako se bo vse skupaj izšlo, bomo videli. Kmalu.
Hvala za namig o vzhodni Turčiji, Katja. Zagotovo jo obiščemo, a ne tokrat. Se bomo pa vsekakor potrudili in uživali.
Zdravo.
Najprej vam častitam za vse podvige in super blog 🙂 Sama sem bila v vzhodni Turčiji 2005 ter lansko leto v času potresa v Vanu, ko sem se odpravljala v Iran. Vzhod Turčije vam toplo priporočam, če vam bo časovno zneslo. Tudi sama sem takrat potovala le 12 dni, izpustila sem Istanbul in se iz Antalye odpravila takoj proti vzhodu. Se sprača 😀 Drugače pa ne dvomim, da boste tudi tokrat uživali 🙂 In se že velselim vaših vtisov 🙂 Lepo potujte!