Danes smo uspešno prestali prvo etapo na trekingu po Likijski poti. Osemurni pohod skozi divjo obmorsko pokrajino pri tridesetih stopinjah Celzija smo zmogli, a sedaj si zdelani v hotelu celimo rane. Saj ne gre za kaj hujšega, le utrujenost, odrgnine, opekline in pike komarjev. A jutri bomo kot novi (upam).
Danes sem imel z domačinom pogovor, ki naju je dobro nasmejal:
Bilo je že proti koncu današnjega pohoda in skoraj ves dan nismo srečali žive duše. Bili smo tako zdelani, da nam ni bilo več do ničesar, le do tega, da čimprej pridemo v hotel. Zato se mi z možakarjem, ki je sedel na plastičnem stolu pred majhno, iz plastične folije narejeno kolibo sredi širokega porečja in si bril glavo, ni ljubilo vzpostaviti stika. A brž, ko nas je uzrl, je vstal, odložil britvico in nam z rokami nakazal naj pridemo k njemu. Tako očitnega vabila nisem mogel prezreti in sem stopil k njemu.
“Merhaba!” sem ga pozdravil po domače.
“Merhaba!” mi je odzdravil in me povabil, da se usedem. A imel je le en stol, sploh pa nisem hotel sesti in se zadrževati. Dekleta se niti ustavila niso, menda niso niti opazila, da sem se ustavil.
“Where are you from?” me je vprašal. Vprašanje, ki sem ga slišal neštetokrat in to na vseh koncih sveta.
“Slovenija!” sem mu, kar se da razločno, odvrnil.
Pa pravi začudeno “Russia?”
“No, Slovenia!” ponovim.
Pa z namrščenim obrazom, takšnim, ki je dal jasno vedeti, da nima pojma, o čem govorim, vpraša: “How many people?”
“Two million!” odvrnem.
“Only two milion?” se začudi in pravi: ” You have a government?”
“Yes, we have a government!” mu presenečen odvrnem na vprašanje, ki mi ga ni še nihče zastavil.
Pa pravi: “You have a president?”
“Of course!” mu povem.
“What’s his name?” ne neha vrtati vame.
Ne da bi pomislil, odvrnem: “Türk!”
“Türk, his name is Türk?” me zaprepadeno pogleda.
Šele v tistem hipu se zavem, kaj njemu pomeni beseda Türk, se nasmejim in mu pritrdim: “Yes, his name is Türk!”
Tip s sveže pobrito glavo, na kateri so še bili ostanki brivske pene, se je začel krohotati na ves glas. Ni mi preostalo nič drugega, kot da sem se mu pridružil. Stala sva, dva neznanca, nasproti drug drugega in se režala kot norca.
Ko sem se uzrl za dekleti, sem videl, da so mi ušla. Pomahal sem Turku, ki se je še vedno režal in jo ubral za dekleti.
Ups, tega pa niti sam ne vem. Še dobro, da me ni tega vprašal! 🙂
Kako bi šele pogledal, če bi mu povedal koliko občin imamo 😀
Res je bilo super doživetje, obriti Turek in njegov krohot mi še zdaj ne gresta iz glave.
Super prigoda. 🙂
Ne ve kje je Slovenija, pa je Turk predsednik, samo samo moji potomci imajo tako srečo, da to doživijo. Za smeh .