Likijsko pot smo uspešno prehodili. Seveda ne vseh 500 kilometrov, ampak del, ki smo si ga zadali. Za nagrado smo si za konec uspešnega trekinga privoščili dan v all-inclusive resortu s petimi zvezdicami. Kot sem že omenil, sem hotele rezerviral vnaprej, od doma. Luksuznega hotela se je najbolj veselila Sara, ki že leta želi videti, kako je v hotelih s petimi zvezdicami. Torej, potem, ko smo na različnih potovanjih po svetu spali v več kot 200 različnih hotelih najnižje kategorije, smo si končno privoščili hotel s petimi zvezdicami.
In kako nam je všeč?
Naj poskusim odgovoriti iz vidika nekoga, ki na to, kaj je dopust, gleda malce drugače od povprečnega gosta v turističnem resortu.
Že ob prijavi so nam v recepciji na roke namestili zapestnice, s katerimi imamo dostop do vsega, kar hotel ponuja. Dali so nam list papirja, na katerem je bil razpored aktivnosti, ki jih lahko v resortu počnemo. Osrednja aktivnost je očitno jesti in piti, saj je na seznamu 15 aktivnosti povezanih s hrano in pijačo! Ko smo opravili v recepciji, je lakaj ali kako se mu že reče, prijel moj nahrbtnik s potnimi listi, denarjem in ostalimi dragocenostmi, ki jih ne dajem z rok in ga hotel nesti. Sprva mu nisem pustil, a me je Sabrina prepričala, češ, naj nese, to je njegovo delo. In je nesel, ampak le mojega, Sara in Sabrina sta morali svoja nahrbtnika nositi sami. Ja, v Turčiji, hlače nosi moški. Odpeljal nas je do apartmaja z dvema sobama, česar smo redko deležni, običajno na potovanjih spimo v eni sobi. Na hitro smo iz enega od dveh hladilnikov (ne razumem, zakaj temu pravijo mini bar, saj v njem ni točaja) v sobi, popili brezplačno oziroma v ceno vključeno pijačo, in odbrzeli na pozni zajtrk. Kljub temu, da smo zajtrkovali že v hotelu, ki smo ga zjutraj zapustili. Če je vključeno, je vendar treba izkoristiti!
Preostanek dneva smo preležali ob bazenu in se učili od drugih gostov, kako se vesti v resortu s petimi zvezdicami. Uspevalo nam je le do neke mere, nato pa smo se vdali, očitno kondicije, potrebne za najbolj popularne “aktivnosti”, nimamo.
Razvajanje v all-inclusive resortu je Maši in Sari, ki česar podobnega še nikoli nista doživeli, všeč. Midva s Sabrino, pa sva ga, kjub neskončni ponudbi, imela dovolj že zvečer. V tovrstnem izobilju pač več ne vidiva ničesar privlačnega.
A to ne pomeni, da nama ni bilo zabavno, sploh, ko sva spoznala, kam smo prišli. Kmalu smo namreč ugotovili, da smo menda edini, ki ne znamo rusko. Vsi okrog nas so se med seboj in z osebjem sporazumevali v ruščini. Tudi nas so imeli za Ruse in vsi dvojezični napisi so v ruščini. Sabrina me je v šali vprašala, če sem ta hotel rezerviral preko Booking.ru. Zvečer, v zabavnem programu, je animatorka vprašala, če kdo ne razume rusko, v ruščini! Nato je klicala imena držav iz katerih prihajajo gostje: Estonija, Litva, Latvija, Gruzija, Azerbajdžan, Armenija in seveda Rusija, ob katerih je publika vreščala. Pravkar sem poklical v recepcijo in v angleščini vprašal, kdaj se odpre savna.
“Vosem tridsat!” se mi povedali v ruščini.
Nam je to, da smo se znašli v Turčiji med samimi Rusi, oziroma rusko govorečimi, sila zabavno. A zabave bo kmalu dovolj, jutri pridemo domov, tja kjer ni Rusov in Turkov. No, morda jih je le za vzorec.
Album s fotografijami bo objavljen v prihodnjih dneh.
Zelo pozitivno razmišljanje, bravo Andreja! S štirimi otroci mora biti potovanje še lepše, kot z dvema. Vam kar zavidam izzive, s katerimi se srečujete.
Hvala. Točno tako. Ko bi ljudje vedeli kako sami sebi prikrajšajo čarobna doživetja. Saj je naporno, ( s 4 otroci kot jih imamo mi še malo bolj 😀 ampak tako je življenje 🙂 “če ne doživš noči ne veš kaj nudi dan”
Lepo se imejte
Andreja, to mora biti pa lepo, da je cela družina zaljubljena v državo. Še posebej, če je to Turčija, ki ponuja toliko lepega in je tako blizu, da se je vanjo preprosto vedno znova vračati. Čestitke k podvigu s tako majhnim otrokom, upam, da opogumite še koga, ki si zaradi otrok ne upa potovati.
Veliko pogumnih podvigov in lepih potovanj še naprej.
Kako fajn vas je čitat 🙂 še posebej potepanje po Turčiji, saj smo komplet familija zaljubljeni vanjo. Obudili so se spomini na Lykio pred 3 leti in nešteto znamenitosti ki smo jih obiskali (od večnih ognjev Chimera do Myre in Kekove, Phaselys-a, Olympos-a,…). Letos je bil Edremitski zaliv, Assos, Pergamon… malo bolj skromen obseg zaradi 11 mesečne dojenčice. Ampak že načrtujemo naslednje leto. koliko lepot in dih jemajočih pogledov nas še čaka 🙂 Uživajte še naprej
Zdravo Nataša, smo že doma! Vintgar naj še počaka kak dan, potem pa s polno paro (da mi pokažeš, kaj je v njem turškega 🙂 ).
Nas veseli, da ste se imeli fajn. Turški Vintgar še vas pa vedno čaka in je vsakič nepozaben(ha,ha…) Se vidimo.