Z motorjem do Švice 2. del

Knjiga o našem enoletnem potovanju je zunaj, potujmo naprej. V zadnji objavi smo ostali ob jezeru Maggiore, nekje na polovici poti najine zadnje pustolovščine – z motorjem po Švici.

Iz Italije sva se čez še en gorski prelaz zapeljala nazaj v Švico. Ta večkratna prestopanja mej so se nama izplačala, saj je bencin cenejši v Švici, hrana pa v Italiji. Tako je Honda pila švicarski bencin, midva pa uživala v italijanskih dobrotah.

V kraju Täsch sva morala motor parkirati in presesti na vlak, saj je Zermatt zaprt za motorna vozila obiskovalcev. Med kratko vožnjo z vlakom sem bil ves na trnih, kdaj jo bom zagledal; goro vseh gora (vsaj kar se postave tiče) – impozantni Matterhorn. Tako sva ob prihodu v Zermatt kar zdrvela skozi pravljično alpsko vasico, ne da bi se pustila zmesti njenim čarom, vse dokler nisva prišla do majhnega mostu, iz katerega se nama je odprl eden izmed najlepših razgledov, kar sva jih v življenju videla:


Nisva se ga mogla nagledati, resnično veličastna gora. Šele, ko sva se spomnila, da sva lačna, sva umaknila pogled, poiskala prosto klopco, ki je bila vesela, da naju vidi,
in malicala. Sir in čokolado, jasno.

Zraven razgleda na Matterhorn, je Zermat že sam po sebi čudovit. Kljub temu, da ima le nekaj tisoč prebivalcev in da ga letno obišče več milijonov turistov, je vasica izjemno prijetna.


Matterhorn sva morala videti še ob blizu, zato sva se z vlakom zapeljala do smučarskih vlečnic, od koder se nama je odprl razgled na okoliške gore.




Ko sva se alpskih razgledov naužila, sva zapustila Zermatt in se po široki dolini reke Rone zapeljala proti zahodu. Nisva verjela svojim očem, ko sva se naenkrat znašla v pokrajini, do zadnjega kotička poraščeni z vinsko trto. Kot da bi bila sredi Haloz ali Slovenskih goric, ampak ne, bila sva sredi Švice!




Vedela sva za sir in čokolado, ampak vino? Švica naju je vsak dan presenetila z nekim novim odkritjem. Kako lepo je potovati spontano, brez predhodnega poznavanja krajev, kamor se podajaš. Ko sva zagledala to vinorodno pokrajino, nama je postalo jasno, da sva se znašla v francosko govorečem delu Švice. In res, zapeljala sva se v kamp, kjer sta naju v recepciji pričakala Asteriks in Obeliks, ki sta govorila le francosko. A nič zato, za registracijo v avtokampu besede niso potrebne. Spoznanje, da sva med Francozi, naju je tako zabavalo, da sva se odločila, da obiščeva še Francijo. Tako sva naslednji dan znova zapustila Švico in se zapeljala v Francijo. V eno izmed najbolj petičnih alpskih središč, Chamonix.


Gora, ki se dviga v ozadju, pokrita s snegom in odeta v meglo, ni nihče drug, kot sam kralj evropskih gora – Mont Blanc.

V majhni pekarni, ki jim Francozi pravijo Boulangerie, sva si privoščila izvrstno malico, nato pa se zapeljala do ženevskega jezera. Ogledala sva si Evian, kraj znan po vodi, kar naju ni pritegnilo, zato sva se vrnila v Švico. Ustavila sva se v lepo ohranjenem srednjeveškem gradu,


in prenočila v Montreauxu, kraju ki ima kljub temu, da leži v neposredni bližini Alp, mediteransko klimo.


Več prihodnjič.