Na zadnjih potopisnih predavanjih smo srečali več družin z majhnimi otroki. Mislil sem, da so mlade družine, družine z malčki, pa sem pravkar izvedel, da je pogoj, da družina velja za mlado starost staršev, ne otrok. Kakorkoli, želim omeniti mlade ljudi, ki imajo majhne otroke. V to, kaj definira “mlade ljudi” in “majhne otroke” se ne bom spuščal. Skratka gre za ljudi s popotniškimi izkušnjami, pri katerih, s tem ko so postali starši, želja po potovanjih v daljne eksotične dežele ni usahnila. Te vedno znova radi srečamo, si z njimi delimo izkušnje, in jim morda ponudimo kakšen nasvet. A na predstavitvah žal nikoli ni dovolj časa za vse, kar bi radi postorili, zato se zgodi, da nekatere obljube ostanejo neizpolnjene. Zato vse, ki jim nismo uspeli odgovoriti na vprašanja na potopisnem predavanju, pozivam, da nam pišete na info@brackotinapotovanju.si. Vsakomur odgovorimo.
Ne moremo pa vam jamčiti, da vam bo naš odgovor všeč. Resna vprašanja, na primer o varnosti in zdravju, zahtevajo resne odgovore. Na vprašanja v smislu: “Ali menite, da je varno z dojenčkom odpotovati v Kolumbijo?”, kljub temu, da mi slabe izkušnje v Kolumbiji nismo imeli, ne moremo dati pritrdilnega odgovora. Na tovrstna vprašanja lahko odgovorimo le v obliki naših izkušenj, torej, kako smo potovali mi, da smo se v deželi, ki velja za nevarno, počutili varne. Enako velja na primer za vprašanje, ali je v neki azijski deželi, ki ravno ne slovi po čistoči, varno jesti na ulici. Varno ni, je pa zelo okusno! Potovati po eksotični deželi, ne da bi jedli ulično hrano, je za nas nepredstavljivo, a tega ne upamo priporočati drugim. Po pravici povedano smo se na prvih potovanjih čez lužo tudi mi na začetku izogibali ulične hrane. Kako se ne bi, saj so nas strašili, da je prehranjevanje na ulici, pitje in celo umivanje zob z neustekleničeno vodo zelo nevarno, saj lahko dobimo La Turista – popotniško diarejo. A ko smo La Turista (mehiško ime okužbe z bakterijo, ki ji v Indiji pravijo Delhi Belly) kljub temu, da smo pazili kje in kaj jemo in pijemo dobili, smo se odločili, da se ne bomo več tako pazili. In teh težav na potovanjih nimamo več. Preprosto.
To je le eno izmed nešteto popotniških doživetij, ki jim, dokler se jih ne naučimo sprejemati, pravimo neprijetnosti. Po naših izkušnjah sodeč so ravno strahovi pred temi neprijetnostmi največja ovira, ki nas loči od radosti, ki jih prinašajo potovanja. Bojimo se, da bi nam bile neprijetnosti, ki se jim je na potovanjih nemogoče izogniti, preveč zoprne.
Kadar pa kljub majhnim otrokom in strahu pred neprijetnostmi, ki prežijo na popotnike v daljnih deželah, v nas koprni želja, da bi potovali, lahko vsaj poskusimo. Poskusimo potovati. Le tako bomo izvedeli ali so družinska potovanja sploh primerna za nas. Saj ga ni treba mahniti z dojenčkom kar v Indijo, začnimo s krajšimi potovanji v manj eksotične, bližnje dežele. Če ugotovimo, da družinska potovanja niso za nas, nič hudega, pač poiščemo družinsko srečo v nečem drugem. Če pa ugotovimo, da so potovanja to, kar našo družino bogati in osrečuje, pa nam je bržkone jasno, kaj nam je storiti.
Res pa je, da to da vemo, da želimo potovati, še ne pomeni, da vemo kako potovati. Zato vsem, ki imajo v zvezi z družinskimi potovanji kakršnakoli vprašanja, rade volje odgovorimo. A kot sem omenil, univerzalnih odgovorov ne nudimo. No, morda enega in sicer na vprašanje, kdaj je najprimernejši čas za potovanje z otroki. Naš odgovor je zdaj! Manjši kot so otroci, bolj nagrajujoča so potovanja.