Obtičali sredi ničesar v Laosu

Po nekaj dneh predajanja lagodnemu ritmu laoške prestolnice, smo imeli savne, masaž, kopanja v bazenu in sprehodov po istih ulicah dovolj. Tako smo sklenili, da se odpravimo proti severu Laosa, da vidimo, kakšni so bolj odročni kraji ene izmed najrevnejših dežel na svetu.

Ker nisem želel plačati visoke provizije za nakup avtobusnih vozovnic v agencijah v mestu, sem se odpravil na avtobusno postajo sam. Dekleta, ki jim je po enem tednu azijskih dobrot zadišala pica, pa so me čakala v piceriji. Do oddaljene avtobusne postaje sem prišel in kupil poceni vozovnice za najboljši avtobus, sem pa za to moral menjati tri različna prevozna sredstva. To se je sicer izplačalo, a če bi vedeli, kaj nas bo na 11 urni vožnji do Luang Prabanga (in to z najboljšim avtobusom!) doletelo, se tja tako zagotovo ne bi odpravili.

VIP avtobus je bil resnično nekaj posebnega; namesto sedežev je imel ležišča in to v treh vrstah in dveh nadstropjih.

Opozorila na vratih WC-ja v avtobusu nikakor ne gre spregledati.

Vozili smo se že z veliko nočnimi (na daljše avtobusne avanture se vedno podajamo ponoči, jih lažje prenašamo) avtobusi, in ta je obetal udobno vožnjo že na prvi pogled. A ko sem se skušal namestiti na sedež oz. posteljo avtobusa narejenega za deželo, katere ljudje so v povprečju vsaj 30 cm manjši od mene, so vsi upi na udobje zbledeli. Kljub temu sem uspel hitro zaspati (saj sem že omenil, da je sposobnost spanja med vožnjo, plovbo ali poletom, ena izmed najboljših stvari, kar sem se jih naučil na potovanjih).

A kmalu za tem, ko sem zaspal, me je prebudil direndaj; vsi potniki so se namreč pomikali proti izhodu. Večerja! In to tik pred polnočjo. Mi praviloma tako pozno ne večerjamo, a ko smo videli, da ljudje kupujejo hrano z odrezki avtobusnih vozovnic, sem se še jaz skobacal iz postelje in odrezke zamenjal za vrečo sadja. Čez pol urice je avtobus s sitimi potniki odpeljal naprej v noč in sladko smo zaspali.

Ko sem se prebudil, je avtobus miroval, zunaj je bila trda tema, tudi v avtobusu ni gorela niti ena sam lučka. Nihče ni peljal mimo, zato sem mislil, da smo na kakšnem počivališču in da je avtobus crknil ter čakamo na pomoč. In ker je pri meni zaspanost močnejša od radovednosti, sem zaspal nazaj. Večkrat sem se še prebudil in ugotovil, da se ni nič spremenilo; tema je in ne premikamo se, dokler se končno ni zdanilo. Šele takrat sem videl, kje pravzaprav smo. Obdani smo bili s poraslimi gorami, pred in za nami pa se je vila nepregledna množica tovornjakov in avtobusov. Vse je stalo.

Stopil sem ven in se znašel med množico zaspanih ljudi, ki so pravkar sestopili iz katerega od avtobusov ali tovornjakov. Ko sem vprašal prvega tujca, ki je z avtobusa jemal prtljago in se peš odpravil skozi ozko špranjo, ki so jo pustili tovornjaki, ki so cestišče povsem zaprli, kaj se dogaja, je ta le jezno zamahnil z rokami. Poiskal sem nekoga drugega, a ker tudi od njega nisem dobil odgovora, sem se vrnil na avtobus. Maša je bila že budna, Sabrina in Sara sta še spali. Sedel sem in čakal. Zgodilo se ni nič, zato sem znova zapustil avtobus. Tokrat sem izvedel, da je en zelo dolg tovornjak zdrsnil s cestišča in popolnoma zaprl cesto. To se je zgodilo nad prepadom, zato so tovornjak z jeklenicam privezali na druge tovornjake v neposredni bližini. Ker pa so nekateri tovornjaki in avtobusi namesto, da bi ostali na svojem voznem pasu, prehiteli že stoječo kolono in tako popolnoma zaprli cesto, pomoč do nesrečnega tovornjaka ni mogla. Skratka situcija je bila videti nerešljiva.

Do devetih sem čakal, da se Sabrina zbudi, nato pa sem ji pojasnil, da se nam ponavlja Bolivija, ko smo sredi Andov obtičali v podobni nepremični koloni. Ko sem dekletom povedal, da gremo naprej peš, jih to niti ni preveč zmedlo. Dekleta so se v dveh minutah skobacala iz toplih postelj in že smo si oprtali nahrbtnike. To so situacije, v katerih nam pride prav, da imamo malo prtljage!

Tiho smo stopali med kolono stoječih vozil v upanju, da nam ne bo treba peš vse do prve vasi, ki bi naj bila oddaljena deset kilometrov. Imeli smo dovolj vode in sadja, ki sem ga kupil na polnočnem postanku, dve uri hoje in smo na cilju. Ljudje v stoječih vozilih, mimo katerih smo hodili, so kartali, se zabavali, postopali in klali živino ter jo kar ob cesti pekli na ognju. Očitno so vedeli, da bodo tukaj še nekaj časa. Prehiteli smo gručo mladeničev, katerim so izpod jaken štrlele cevi brzostrelk, kar je opazila tudi Sara, ki je bila vpričo orožja čisto iz sebe. S Sabrino se znava v podobnih situacijah obvladati in v njih ne vidiva neposredne grožnje. O takšnih rečeh raje ne razmišljava, a vpričo oboroženih mladih fantov v civilu, ti ne more biti vseeno. Stopili smo še hitreje.

Prišli smo mimo ponesrečenega tovornjaka in nadaljevali pot. Kolona je bila kmalu široka le za polovico cestišča, tako, da smo začeli vpraševati voznike kombijev, ki so stali v koloni, če bi kateri od njih obrnil in nas zapeljal do prve vasi. A z nobenim se nam ni uspelo sporazumeti, zato smo pešačili naprej. Dokler nam ni nasproti pripeljal kombi, katerega voznik je govoril angleško. V hipu smo se dogovorili za prevoz do prve vasi.

Tam nam je po dobri uri iskanja uspelo najti prevoz do Luang Prabanga, mesteca v katero smo bili namenjeni s tistim najboljšim, a trenutno nepremičnim avtobusom. Na cilj smo resda prišli zdelani in z devet urno zamudo, a za nami je še ena dogodivščina, ki je ne bomo pozabili. Glavno je, da smo prispeli in da smo sedaj na trdnih tleh.

Glede oboroženih mladeničev pa vem le to, da popotnikov na tej cesti že celo desetletje ne ropajo več. Tako piše v vodniku…