Laos je bil še ne tako dolgo nazaj monarhija, ki ji je vladal kralj, sedaj pa je to menda ena izmed zadnjih štirih (zraven Kitajske, Kube in Vietnama) socialističnih držav na svetu. A socializem na tem koncu sveta pozna nekaj, česar pri nas, ko smo še živeli v socialistični državi, nismo poznali, revščino. Laos je zelo revna dežela in kot takšna polna nasprotij. Prizori revščine, ki jih pri nas ni mogoče videti, so tam tako vseprisotni, da smo se nanje sčasoma privadili. Predramili smo se šele, ko smo videli kaj resnično nenavadnega. Na primer razliko med tem, kako živi peščica bogatašev v primerjavi z večinskim delom prebivalstva, ki je reven. Ti soseski sta oddaljeni ena od druge le kakšen kilometer:
V podobnih deželah se vedno znova vprašujemo, ali ni življenje menihov v samostanu, ki morajo za hrano takorekoč prositi,
bolje od življenja ljudi na cesti.
Ne vem ali zaradi majhnosti, slabe kupne moči ali česar tretjega, skratka v Laosu velikih trgovin ni. Kar nam je bilo prav všeč, saj je zraven tržnic potrebe po nakupovanju moč zadovoljevati v prav posebnih trgovinicah:
Ko smo bili v Laosu, so Hmongi (etnična skupina) praznovali novo leto. Tako pisanemu festivalu imamo redko priložnost prisostvovati. Fantje in dekleta so bili odeti v tako pisana in zanimiva oblačila, da jih je bilo užitek opazovati.
Še mene so povabili, da se jim pridružim pri igri z žogo, pri kateri si fantje in dekleta medsebojno podajajo žogico za tenis. Postavil sem se v vrsto in si podajal žogo s tremi dekleti, Sabrina pa me je fotografirala.
To, da se igra imenuje “Vrzi žogo in ujemi moža!” sem izvedel šele kasneje.
Eh, saj jih nisem ujel. Pravzaprav jih niti lovil nisem, jih je doma polna hiša, saj veš.
Ti zavidam v Laosu si ujel tri žene z žogo pa doma imaš tri , blažen med ženami 🙂