Potopisna predavanja redko obiskujem. Prvič zato, ker imam popotniško strast dovolj razvneto že brez njih, drugič pa zato, ker dežele, ki jih želim obiskati, raje spoznavam skozi lastna doživetja, kot skozi pripovedi drugih. Izjema so potopisi, ki me pritegnejo, ker so nekaj resnično posebnega.
Pred nekaj dnevi sem bil na potopisnem predavanju Jožeta Marolta, možakarja, ki je v petih mesecih prekolesaril pot od Vancouverja do Toronta. Gre za zavidanja vreden dosežek in pustolovščino, ki jo težko primerjamo s čemerkoli, saj junakov, ki se lotijo tovrstnih podvigov, ni veliko. Od vseh presežkov in dosežkov, zaradi katerih je petmesečno kolesarjenje izjemna pustolovščina, v mojih očeh izstopa dvoje. Prvo dejstvo je, da je gospod Jože za prenočevanje na pet mesecev dolgi poti porabil zelo malo denarja. Pravzaprav ni porabil niti enega samega dolarja! Prenočeval je zunaj, pod milim nebom ali pa pri dobrih ljudeh. Slednji so bili namreč (tako je bilo vsaj videti na njegovem potopisu) rdeča nit njegove poti. To, da se odpraviš na tako dolgo pot in to po tako dragi deželi, kot je Kanada in da za spanje ne porabiš niti dolarja, je nedvomno eden najbolj drznih popotniških podvigov, kar jih poznam.
Drugo dejstvo, ki si zasluži še večje spoštovanje, je starost, gospod Jože jih ima namreč čez 70. In je stopetdeset dni kolesaril čez Kanado! Glede na to, da sta naši deklici potovali po svetu, ko sta bili stari šele dve leti, on pa potuje pri dobrih sedemdesetih, napačne starosti za potepanja po svetu takorekoč ni.
Potemtakem za to, da se odpravimo na potovanje, naša starost in debelina denarnice nista pomembni. Še en dokaz, da ključne sestavine, ki jih potrebujemo za to, da odpotujemo, nosimo v sebi. Seveda potrebujemo tudi nekaj časa in denarja, nista pa to ključni sestavini potrebni za potovanje. Res pa je, da sta prav pomanjkanje denarja in časa najpogostejša razloga, ki ju navajamo, da ne moremo odpotovati. (Pravzaprav sta ta dva reveža pogosto dežurna krivca za vse, kar se ne zgodi po naši volji.)
Torej ne čakajte, da boste imeli več denarja. Ne čakajte, da boste vi ali vaši otroci dovolj stari, prav tako si ne mislite, da ste stari preveč. Pravšnji čas za potovanja je le eden. Saj veste kateri. Pa srečno pot!
Aleksandra, koliko denarja je potrebno za enoletno družinsko potovanje je v največji meri odvisno od vaših želja in potreb. Če se odločite, da boste potovali po deželah, kot so Nepal, Malezija, Indija, Vietnam ipd., lahko štiričlanska družina tam potuje za kakšnih 50€ na dan. Seveda, če ste pripravljeni biti skromni.
Otroke smo šolali na poti, po sistemu šolanja na domu. In otroci si zelo želijo nazaj v šolo.
Na potovanjih se posvečamo vsemu, kar nam tuja dežela ponuja, najraje pa imamo ljudi, naravne lepote in hrano.
Pred potovanjem se bolj malo pripravimo, le toliko, kot se nam zdi nujno potrebno. Pot načrtujemo sproti, saj se nam zdi nevezanost na potovalni načrt zelo pomembna, saj le tako izkusimo pristno svobodo in gremo kam se nam zljubi.
Pozdravljeni,
mene pa zanima koliko denarja gre za eno tako potovanje? In kako ste v šoli uredili, da so deklici pustili na enoletno pot:)? Ali se na potovanjih posvečate bolj naravnim lepotam in koliko spoznavate ljudi in njihove kulutr? Se pred obiskom države pripravite preko knjig, da vam je jasno kaj želite videti in doživeti, ali pa se prepustite toku dogajanja?
Me veseli, da obstajajo tudi Slovenci, ki jim čas in denar nista osnovna vladarja..Ali otroci potem sploh še želijo v šolo:)? kajti sedeti pri miru je lahko naporno..lp
Aleksandra
Seveda Matjaž, jasno, da ne moreš razmišljati o potovanjih, če nimaš denarja za zagotovitev osnovnih (ali manj osnovnih) potreb. Čeprav velikokrat pišem, kako poceni je potovati, to seveda velja le za srečneže, ki se ne rabijo boriti za preživetje. Potovanja so luksuz, kakorkoli obrneš. Razlika je pa v tem, da se nekateri za to, da lahko potujejo morajo odrekati nečesa drugega, nekateri pa ne.
Ja, v določeni meri se strinjam s teboj, prijatelj dragi vendar je po moje vseeno razlika, ali imaš dovolj denarja in se odločiš, da ga ne boš uporabil za določen namen in poskusil drugače ali pa ga sploh nimaš. V tem je tudi bistvu dojemanja potovanja, ki naj bi pomenil razširjanje obzorij zaradi notranje želje po dogajanju ne pa borba za preživetje v kar bi se po moje kaj hitro razvilo v drugem primeru. Seveda pa spoštovani gospod nedvomno dokazuje, da so leta povsem subjektivna zadeva takrat ko govorimo o odločitvah za takšno dejanje.