O našem potovanju po Sardiniji ni več veliko za povedati. Saj ne, da je dežela nezanimiva, ravno nasprotno, a tam smo bili prekratko, da bi lahko podrobneje spoznali ljudi in običaje. Skratka, sedaj smo doma, popotniških načrtov nimamo (no, po pravici povedano jih imamo, a so predaleč, da bi o njih razmišljali, kaj šele pisali), zato je sedaj čas je za razmišljanje. Torej ne za razmišljanje o tem, kam bomo potovali v prihodnosti, pač pa o vsem drugem. Ne razmišljamo le o potovanjih. Čeprav v resnici nenehno potujemo.
Nekoč sem prebral, da obstajata dve vrsti popotnikov: ljudje, ki potujejo zato, ker iščejo užitke in ljudje, ki potujejo zato, ker bežijo pred bolečino. Če smo iskreni, je umestiti se v eno od dveh kategorij precej težje, kot je videti na prvi pogled. Sploh, če začnete o tem razmišljati, saj slej kot prej spoznate, da ločnice med iskanjem užitkov in bežanjem pred bolečino ni preprosto določiti. Morda je to lažje razumeti tako, kot jo je zapisal Aristotel v Retoriki, kjer pravi, da sta bolečina in užitek (zadovoljstvo) medsebojno odvisna oziroma povezana po sistemu potisni-povleci in da se ljudje nenehno gibamo proti užitkom in proč od bolečine. Da se na potovanjih predajamo takšnim ali drugačnim užitkom (kljub temu, da so lahko polna neprijetnosti) najbrž velja. Vprašanje je, zakaj se na potovanje odpravimo? Če zato, ker uživamo v poležavanju na plaži, spoznavanju ljudi ali odkrivanju sveta, potem potujemo zaradi užitkov. Če pa potujemo zato, ker smo naveličani pustega vsakdana, doma, sodelavcev, zime ali česarkoli drugega, pa je precej velika verjetnost, da potujemo zato, ker bežimo pred bolečino.
Seveda je takšno posploševanje nerealno, saj so razlogi za potovanja (in vse drugo) zelo redko črno-beli. Na primer, večkrat sem že omenil, da mi potujemo zaradi radovednosti. Ampak, smo radovedni zato, ker uživamo v spoznavanju novega in odkrivanju sveta ali zato, ker se bojimo, da bi zamudili priložnost in ostali nevedni? Drži oboje; užitek in bolečina spremljata vsako aktivnost, katere se lotimo. Res je, potujemo zato, ker iščemo užitke in bežimo pred bolečino.
To sicer nima neposredne povezave z zgoraj zapisanim, a vendar velja v kontekstu užitka in bolečine omeniti tudi Aristotelovo misel, ki pravi, da je užitek povod, da storimo kaj slabega, bolečina pa vzrok, da ne naredimo nečesa dobrega. Glede na to, moramo biti previdni, da se preveč ne izogibamo bolečini in predajamo užitkom, temveč da nihamo od enega do drugega. Morda nam celo uspe naučiti se uživati v tem, da naredimo nekaj dobrega. A to je že druga zgodba…