V Romuniji sva bila dan več, kot sva pričakovala. Morda so temu krive slabe ceste, morda čudovita romunska pokrajina in njene znamenitosti, morda hrana, ali pa kaj drugega. Skratka, če pred nama ne bi bila dolga pot, bi najbrž ostala še kakšen dan. Po pravici povedano, najraje zaradi hrane, saj si tako okusne hrane v tako dobrih restavracijah že dolgo nisva privoščila. Kjerkoli in karkoli sva jedla, je bilo izjemno okusno. Glede razloga, ki me je pritegnil v ta konec sveta, pa sedaj, ko sem jo videl in prevozil, lahko rečem, da je bila že samo ta cesta dovolj dober razlog za obisk Romunije.
Transfăgăraşan Highway
V Bolgariji sva si za obisk izbrala le eno regijo, ki se imenuje Stara planina. Ves dan sva se vozila po hribih in to po takšnih cestah in skozi takšne vasi, za katere si nisva mislila, da v Evropi še obstajajo. Hiše pokrite s kamnom, ulice tlakovane, sredi vasi vodnjaki, na cestah pa Lade in konjske vprege. Pred hišami sedijo in kramljajo le starejši ljudje, mladina je najbrž pobegnila v mesto (upam, da so tam našli to, kar so želeli najti). Spanje sva si privoščila v nekoč (po arhitekturi sodeč v socializmu) najbrž elitnem hotelu v mestu Veliko Tarnovo. Šotor tudi tokrat ni prišel v poštev, saj vsak dan dežuje. Ne hudo, na srečo le popoldanske nevihte. Nekaterim se uspeva izogniti ali se pred njimi skriti, vsem pa ne. Sva pa izkoristila hotelsko klimo in posušila premočena oblačila. A naslednji dan, le nekaj kilometrov pred Turčijo, sva našla čudovit kamp in prenočila v šotoru, kot se spodobi.
Prestop bolgarsko-turške meje je bil dolgotrajen, saj so nama potne liste, prometno dovoljenje in zeleno karto nevemkolikokrat pregledali. Ko sem mislil, da sva že v Turčiji, sem se policistu, ko nama je vrnil potne liste, zahvalil v turščini, on pa me je pogledal in odzdravil nazaj v turščini. Nato pa se je zasmejal in rekel, da je tukaj še vedno Bolgarija, da je Turčija tam naprej.
Turčija je čudovita, kar vedno znova ugotavljava. Že v prvem mestu, v katerem sva se ustavila, naju je pričakal muzezin, ki je vabil k molitvi. Pravzaprav sva se razveselila bazarja in turških dobrot. Prva stvar, ki sva jo opazila, je bila, da je bilo mesto polno življenja, povsod ljudje, ki hitijo po opravkih, nekaj delajo, prodajajo, klepetajo, skratka živ svet. To povdarjam zato, ker so bila mesta v prejšnjih dveh deželah, ki sva ju obiskala, bolj ali manj pusta. Naslednja stvar, ki naju je v Turčiji začudila, so bile ceste, ki so tako dobre, da nisva mogla verjeti svojim očem (in amortizerjem). Da pa nič ni zastonj, sva ugotovila takoj, ko sva prvič zavila na benzinsko črpalko; liter benzina stane skoraj 2€, kar je v primerjavi z 1,3€, koliko sva plačevala zanj v Bolgariji, rop!
Dežele, ki jih na tem potovanju obiskujeva oz. se voziva skoznje, tečejo hitro, kot kilometri na hondinem števcu. Zato sedaj nisva več v Turčiji, ampak sva zahvaljujoč Sabrinini ideji, zašla s poti. Pravkar sva na trajektu za grški otok Lesbos. Kako in kam naju bo zaneslo naprej, pa prepuščava Grkom.
Brez računalnika ne morem urediti fotografij. Za prvo silo jih je nekaj na voljo v galeriji.