Čez Albanijo

Albanijo sva prevozila od skrajnega juga, kjer sva prečkala grško-albansko mejo, do severa, kjer sva ob Skadarskem jezeru prečkala albansko-črnogorsko mejo. Dežela je v resnici precej večja, kot je videti na zemljevidu. Tako se nama je zdelo, saj sva parkrat zavila z glavnih poti na stranske in tam so razdalje povsem drugačne, kot na glavnih prometnih povezavah. Hitrost vožnje je tam tri do štirikrat manjša, saj so ceste tako slabe, da je to nemogoče opisati. Na srečo so glavne ceste dobre in sva se, potem, ko sva videla, v kakšnem stanju so lokalne ceste, držala magistralk. Kadar ves dan krmariš rahlo preobtežen motor in se voziš, je to, v kakšnem stanju so ceste, izjemnega pomena.

Kakorkoli, v Albanijo se nisva pripeljala zaradi cest, ampak zaradi vsega tistega, kar je okrog njih. Južni del je bil videti precej pust, a le do prvega večjega mesta, Sarandë. Tam sva dobila prve vtise na turizem ob albanski jadranski obali. Moderno mestece z dolgo mestno plažo posejano z pisanimi dežniki in lokali, v ozadju pa moderni hoteli in bloki. Priznam, da je vse skupaj precej bolj moderno, kot sem si predstavljal. Še dobro, da sva prišla, in se prepričala na lastne oči.

Sledila je vožnja po eni izmed najlepših panoramskih cest vzdolž obale Jadrana. Cesta se vije čez strmo obalo, mimo plaž, skozi vasi in čez 1000 metrov visok gorski prelaz, od koder je čudovit razgled. Resnično ena izmed najimenitnejših voženj na tej poti. Tukaj sva tudi odkrila opevane albanske plaže, ki sem jih pred časom na teh straneh omenjal tudi sam. Tako popolno zaokroženih zalivčkov s tako biserno čistim in turkiznim morjem ni nikjer drugje na Jadranu (fotografije objavim kasneje, kot sem omenil, nimam prave opreme). Peljala sva se mimo treh dolgih plaž, potem pa sva imela razgledovanja dovolj, se ob eni plaži ustavila in osvežila v morju.

Prespala sva v večjem mestu, Vlorë, ki je še eno obmorsko letovišče. Kasneje sva ugotovila, da to, v primerjavi z mestom Drač (kamor sva zašla po naklučju, ko sva sledila cestnim oznakam za Tirano), ni nič. Drač je menda najsodobnejše obmorsko mesto na tej strani Jadrana. Ti kraji naju ne privlačijo, zato sva se odravila v notranjost Albanije in si ogledala dvoje starodavnih mest, kjer je utrip življenja počasnejši in ne monden.

Vem, da se ponavljam, ampak ne morem drugače, kot da povem, da so ljudje zelo prijazni. V Albaniji na svoj način še bolj, kot drugje. Zelo so nama bili všeč, sploh kadar smo premagali jezikovno bariero in se zaklepetali v italijanščini, ki jo znajo bolje, kot midva. Edini misterij, na katerega nisva dobila odgovora, ki bi se nama zdel dovolj verjeten, so Mercedesi. Toliko novih prestižnih in dragih avtomobilov na enem kupu še nisva videla. Temu, da Albanci tako radi vozijo ogromne Mercedese, ker so vzdržljivi in primerni za niihove ceste, ne verjemem.

Drugi dan v Albaniji sva prespala v čudovitem naravnem okolju, ob Skadarskem jezeru. Včerajšnji dan pa sva začela v Črni gori.