Ko nek prispevek končam z »Več prihodnjič«, sam sebi odvzamem svobodo pisanja, saj moram pisati o temi, ki sem jo nazadnje končal. Saj s tem ni nič narobe, imam vsaj iztočnico. Torej danes pišem o razlogih, zakaj se ljudje lotevamo pustolovščin.
To je v resnici dobro vprašanje: »Zakaj se podajamo na drzne, nevarne, izzivalne in nore pustolovščine, v katere je treba vložiti ogromno truda, poguma, denarja, časa in se povrhu odreči varnemu ugodju doma ter se pri tem izpostavljati nevarnostim?«
Odgovorov na to vprašanje je več. Začel bom z najbližjim, tistim, ki prihaja od znotraj in pravi: »Zato, ker se takrat, ko se predajamo tovrstnim pustolovščinam, odlično počutimo!« Mihaly Csikszentmihalyi (ki sem ga citiral pred nedavnim) temu pravi Flow—“The state in which people are so involved in an activity that nothing else seems to matter; the experience itself is so enjoyable that people will do it even at great cost, for the sheer sake of doing it.” Temu ni treba ničesar dodati.
Domnevam, da vsakdo občasno zasliši notranji glas, ki ga pozove k temu, da bi se lotil nečesa, čemur bi lahko dejali pustolovščina. A ta glas precej pogosteje preslišimo, kot pa se mu odzovemo, saj je pot od tega, da na nekaj pomislimo, do tega, da se nečesa v resnici lotimo, precej dolga. Pravzaprav razmišljanje o skoku s padalom in dejanski skok s padalom nimata veliko skupnega. Vse, kar imata skupnega, je notranji glas, ki se je sprožil, da smo o tem, da bi skočili s padalom, sploh začeli razmišljati; nato pa (če smo zbrali dovolj poguma in vsega ostalega) tudi v resnici skočili s padalom. Podobno, kot sem že zapisal, da poslušanje popotniških dogodivščin, branje potopisov in razmišljanje o potovanjih, nimajo popolnoma ničesar skupnega z občutki, ki nas obdajajo na potovanjih, ko tuje dežele doživljamo z lastnimi čudili. Če tega morda kdo ne verjame, naj naslednjič, ko ga bo zagrabila lakota, poskusi o praženem krompirju le razmišljati.
Vsakdo rad občuti nekaj, zaradi česar se počuti živ. In eden izmed najbolj učinkovitih receptov, da to dejansko občutimo, je predajanje pustolovščinam. Kadar se lotimo nečesa nenavadnega, vznemirljivega, drznega ali novega, skratka nečesa, čemur lahko rečemo pustolovščina, smo preplavljeni s čustvi. Pravzaprav smo preplavljeni z dopaminom (eden izmed t.i. hormonov sreče), ki se pri tem, ko se predajamo pustolovščinam, sprošča. A tako kot nas dvig dopamina preplavi z dobrimi občutki, nas pomanjkanje dopamina preplavi s slabimi. Zato ni čudno, da povzroča zasvojenost (od čokolade, kave, kokaina, potovanj, pustolovščin…). Kakorkoli, o dopaminu je toliko napisanega, da se v to ne bom spuščal.
Morda je najbolje, da drugih odgovorov na zgoraj zastavljeno vprašanje, sploh ne iščem. Bom kar ostal pri tem, da je poglavitni krivec oz. sprožilec tega, da se podajamo v »nore« pustolovščine, tisti blaženi občutek, ki ga pri tem občutimo. Flow…
Seveda se bom prihodnjič navezal na to, kar sem danes zapisal (saj moram omeniti tudi to, kako je mogoče Flow doživljati tudi ob vsakdanjih opravilih).