V prispevku Zbogom Indija!, objavljenem 7. januarja 2010, ko smo Indijo zapustili, sem kljub vsem nevšečnostim, ki so nas spremljale na potovanju po Indiji zapisal, da nam je bila dežela všeč in da bi se vanjo še vrnili. Odkar sem to zapisal, je preteklo že kar nekaj vode, a obe trditvi držita še danes. Ponovno se vračamo v deželo, ki nas je tako močno zaznamovala, da nas pravzaprav ni nikoli zapustila.
V deželah, ki jih obiščemo, vedno pustimo delček sebe. Vedno za nami ostanejo neke sledi, vtisi in spomini, ki smo jih pustili na krajih in ljudeh. Na naših potovanjih smo obiskali precej krajev, v katerih smo spoznali veliko ljudi, vsekakor se nas nekaterih od teh ljudi spomnijo. Na primer taksisti, receptorji, natakarji, kuharji, domačini, popotniki in drugi, s katerimi se na potovanjih srečujemo in z njimi izmenjamo mnenja in izkušnje. Štiričlanska popotniška družina tudi v priljubljenih popotniških destinacijah ni pogost prizor, zato sem prepričan, da je delček nas ostal v vsaki deželi, ki smo jo kdaj obiskali. Res pa je, da mi sami tega ne občutimo, saj tiste daljne kraje in ljudi slej kot prej zapustimo in se vrnemo domov. Jasno, saj so za nas bolj otipljivi naši spomini, tisti, ki si jih iz potovanj sami prinesemo domov. Nekateri od teh spomini so kratkotrajni, drugi dolgotrajni, so pa tudi takšni, ki jih ne pozabimo. Je pa tudi nekaj, kar je trajnejše in močnejše od spominov, nekaj, kar je morda največja (in najboljša) posledica naših potovanj. Pravzaprav dve: Prva so navade, ki smo jih spoznali v tujih deželah in so se nam tako priljubile, da smo jih prevzeli in se nanje privadili (teh je veliko, vsekakor več, kot bi upali priznati). Druga posledica pa so spoznanja, to kar so nas tuje dežele naučile. Torej to, kar vemo in to, kako ravnamo.
Potovanja po daljnih deželah so nam dala precej več, kot smo slutili, preden smo davnega leta 2006 vsi štirje sedli na letalo, ki nas je poneslo v Mehiko. V eni deželi smo se naučili tega, v drugi deželi onega. In če je to, kar nas je neka dežela naučila, sploh mogoče razvrščati, potem med vsemi deželami, ki smo jih obiskali, Indija zaseda prvo mesto.
Da se ne ponavljam o spoznanjih in razlogih, zaradi katerih nas vleče v Indijo, bom kar prepisal zaključek poglavja o Indiji iz knjige Bračkovi na potovanju:
Strpnost, potrpežljivost, odprtost in sprejemanje drugih.
Morda se prav tega prihajajo v Indijo učit popotniki, da se vedno znova vračajo sem. Če obstaja dežela, ki pomaga človeku odpreti oči, je to zagotovo Indija. Po spoznanje ni treba v tempelj, samostan, ašram, ni treba preučevati budizma ali hinduizma, dovolj je prepustiti se čarom in bridkostim, ki jih Indija ponuja na vsakem koraku.
Indija je daleč. Tudi potem, ko smo vstopili vanjo in se deset tednov spoprijemali z njo, nam je bila še zmeraj daleč. Tudi ko smo jo zapustili, je ostala daleč. Še danes se nam zdi daleč. Daleč proč od našega razumevanja sveta. Indija ni zavita v temo, ničesar ne skriva za zidovi ali zaprtimi vrati. Nasprotno. Indija popotniku odkrito postreže z vsem, kar premore, brez zadržkov. Deset tednov smo se ji prepuščali in se predajali nerazumljivemu. V tem času nas je tako dotolkla in zdelala ter hkrati predramila in presunila kot nobena druga država, ki smo jo obiskali. Kako je potem mogoče, da nam kljub odkritosti in neposrednemu soočanju z njenimi čari ostaja tako nerazumljena?
Slovar ne premore dovolj besed, da bi z njimi lahko opisali različnost, raznovrstnost, raznolikost, drugačnost, pestrost in neenakost Indije. Dojemanje sveta, temelječe na znanju, pridobljenemu v naši družbi, v Indiji ne velja. Dojemanje radovednega popotnika, željnega razkriti in razumeti njene čare, Indija prežveči in izpljune, sesuje, zdrobi in zmelje v prah. Je revna in bogata, duhovna in materialistična, pametna in neumna, grda in lepa. Je dežela, v kateri nam je bilo na potovanju najtežje. Je dežela, v katero se zagotovo vrnemo.
Indijo smo zapustili, a ona ni zapustila nas.
Torej ne puščamo le mi sledi v deželah, po katerih potujemo, temveč tudi dežele puščajo sledi v nas. Morda nas nekatere celo spremenijo…