Prva dva tedna potovanja po Indiji smo se kar nagarali. Obiskali smo prestolnico Delhi, znameniti Taj Mahal, roza mesto Jaipur, sveti Puškar, središče IT industrije Bangalore, čudoviti Mysore in razpadli Madikeri. Ob tem smo potovali z raznimi prevoznimi sredstvi, iskali hotele, restavracije in se soočali z vsem mogočim, kar pač Indija nudi popotnikom. Zadnji teden smo želeli preživeti na morju, kar je sovpadlo z novim letom. To nam je tudi uspelo in smo zadnji dan lanskega in prve dni novega leta preživeli na čudoviti in osamljeni medeni plaži. To, da si v Indiji (1.2 milijarde ljudi) lahko delček lepega ozemlja prilastiš samo zase, pa čeprav le za kratek čas, je velik privilegij. Za to smo seveda plačali nenormalno visok znesek, a včasih si je treba privoščiti.
Dva dni razvajanja v resortu, kjer smo bili drugi dan novega leta edini gosti, je bilo dovolj, zato smo se podali naprej, v nam bolj znano, divjo Indijo.
Kakšna neumnost, odšli smo v Goo!
Ne vem, kako naj drugače imenujem to naivnost, s katero smo se podali v najbolj (edino) turistično indijsko državo. Goi smo se zaradi razvpitosti želeli izogniti, oziroma jo obiskati le zadnji dan preden bi sedli na vlak za dobrih 700 kilometrov oddaljeni Mumbai, od koder se vračamo domov. Saj vem, da je to narobe, da neke kraje presojamo, preden jih vidimo na lastne oči. A prepotovali smo že dovolj sveta, da vemo, da so najpopularnejše popotniške ali turistične destinacije najslabša izbira za spoznavanje dežel, saj se prej kot slej spremenijo v nekaj, česar mi ne želimo videti.
In kakšen je bil prvi vtis?
Rikša nas je zapeljala v glavno ulico v ozadju najbolj južne plaže v Goi, plaže Palolem. Trgovinice s spominki, restavracije, agencije, bari, vse namenjeno zgolj turistom. To je za nas kulturni šok, turisti! V restavracijah strežejo goveje meso! Česar podobnega v Indiji še nismo videli. Na sami plaži je bilo še huje. Potem, ko smo se namestili v hotelu, se je Sabrina preko interneta lotila iskanja samotnih plaž v Goi, jaz pa sem razmišljal o tem, da bi pobegnili nazaj na jug. Skratka, prvi občutki v Goi so bili resnično neprijetni, počutili smo se, kot na sovražnem ozemlju. To ni Indija.
A kot vsako jutro, je tudi prvo jutro v Goi izpralo vse slabo, kar se je zgodilo prejšnji dan. To je eden najlepših čudežev potovanj, da vse slabo, kar se v napornem dnevu v nas nakopiči, zjutraj preprosto izbline. Pojedli smo odličen zajtrk, našli mirnejši kotiček plaže, se namestili v hiški tik ob morju, kar je Sabrini tako všeč, vsaka punca si je kupila eno oblekico, privoščili smo si abjango, jutri greva s Saro na tečaj kuhanja, skratka v Goi nam je (za trenutek) postalo celo všeč. Očitno je tudi to Indija.
Špela, točno tako je, kot si zapisala, bravo! To, da si nismo mogli odpočiti nas je tako hudo dajalo na prvem potovanju po Indiji. Sedaj počitka na Goi nismo potrebovali in nam je bil odveč. Seveda malo morja ne škodi, ampak v Indijo nismo šli na plažo.
Sem razmišljala, če vam bo všeč, ko sem videla, da ste se odpravili v Goo. Midva sva jo po mesecu Nepala in mesecu Indije nujno potrebovala, oddih od Indije, mir, morje, dopust od kaosa. Seveda pa je percepcija čisto drugačna, če potuješ 3 tedne in ne iščeš pobega, ampak hočeš v kratkem času doživet čimveč tiste divje nore Indije.
Morda pa se res nekoč vrnemo, kdo ve. Uživamo še zadnje trenutke v Indiji.
Upam,da se boste v Goo še vrnili,le ob “boljšem” času- sama sem bila tam za Diwali in je bilo res čisto Ok. Uživajte Indijo še naprej!
Bernarda, hvala za izčrpne informacije o Goi. Smo našli nekaj reči, ki so nas pritegnile, tako, da je bilo za preživet. Sam sem šel vsako jutro peš v Chaudi, kjer sem se naužil domačinov.
Gokarno smo obiskali, a je bilo vse polno in smo odšli drugam.
Sedaj smo ponovno v Indiji, v Mumbaju.
V Indiji sem bila že 5x, nekajkrat tudi v Palolemu in drugod v Goi. Palolem je čudovit,če ga doživite,ko ni glavna sezona- se pravi Božič ali Novo leto. Takrat na plaži ni gneče, vse je bolj umirjeno.. Da strežejo goveje meso nisem vedela,a Goa ima kar se tega tiče poseben status,saj je bila vse do leta 1961 del Portugalske in je še vedno v velikem delu krščanska. V Palolemu lahko najdete odlične restavracije,kjer jedo večinoma zgolj domačini,le da te zagotovo niso v “središču” kraja ( ena od njih je kakih 2 km v smeri proti Chaudiju/Canaconi,ob cesti, reče se ji Sai nekaj..-imajo odličen tandoori chicken im ribje jedi, cene pa zelo nizke, najdete jo na levi strani ceste, kakih 100 m od odcepa ob katerem stoji hotel,kjer je tudi 24-urni bar ).
Če greste peš preko hriba proti jugu,pridete do vasice Patnem,kjer bo na plaži le malo ljudi, ob avtobusni postaji je prava indijska “daba”,kjer si lahko privoščite puri badji , bananin kruh in odličen čaj… 8 km iz Palolema proti severu je plaža Agonda,kjer boste izven sezone zagotovo edini obiskovalci, na skrajnem severu plaže se v morje izliva rečica,ki vam zaradi toka nadomesti “hitro reko” v kakih toplicah… Na severu Goe je odlično popotniško mestece Arambol,kjer lahko-znova izven sezone – resnično uživate. Na severu Karnatake, kaki 2 uri vožnje iz Palolema z vlakom proti jugu je Gokarna,ena redkih postojank hipijev,ki se še evdno ni veliko spremenila. Mestece je središče učenja sanskrta, imajo tudi enega najsvetejših templjev v južni Indiji, plaže za turiste pa so kakih 15 min hoda iz mesta,preko hriba… Tudi to je “prava” Indija, le da povsem drugačna od tega,kar ste videli in doživeli doslej. Upam,da vam bo všeč.