Incredible India!

Preden smo stopili iz letala v Delhiju, se nam je zdelo, da približno vemo, kaj lahko pričakujemo na tokratnem potovanju po Indiji. Navsezadnje smo pred štirimi leti, dva meseca in pol potovali po tej deželi, ki nas je tako zaznamovala. A že pri izhodu iz letališča so prizori in vonji v nas zbudili pozabljene spomine na Indijo in nam dali vedeti, da bo tudi tokratno potovanje prežeto z nepričakovanim.

Obiskali smo nekaj klasičnih turističnih znamenitosti, Taj Mahal, razne templje in palače ter svete kraje. A ves marmor, zlato, nakit in kič, s katerimi se te znamenitosti bohotijo, so v primerjavi z življenjem, od katerega Indija poka po šivih, pusta sivina. Branjevke, oblečene v pisanje sarije, ki prodajajo še bolj pisano zelenjavo. Očetje s sinovi, ki mesijo, pečejo in prodajajo čapatije. Berači mladi, stari, pohabljeni, bosi, razcapani, namišljeni in pravi ter matere z dojenčki. Sadhuji, sveti možje, babe, jogiji, hindujci, sikhi, muslimani, džainisti in še kdo. Frizerji, brivci, čevljarji, odvetniki, kovači, varilci, smetarji, maserji, slikarji, glasbeniki ter postopači in trgovci. Vsi ti ljudje (plus krave, kamele, sloni, psi, podgane…) v vseh mogočih različicah in še nešteto drugih, ki živijo in delajo zunaj na ulici, so največja znamenitost Indije. Ulični Razzle Dazzle Indije je magnet, ki nas je (in nas še) vleče v Indijo!

Opazovanje ljudi (people watching je resna aktivnost, o kateri najdete navodila na internetu in so o njej napisane celo knjige!) v Indiji pri njihovih vsakdanjih opravilih (nehote tudi tistih, ki jih nismo želeli videti) je izjemno doživetje. Ko pa smo z nekaterimi od njih vzpostavili stik in spregovorili kakšno besedo, se je naše doživljanje še povečalo. Seveda smo imeli nekaj težav s prevaranti in nerazumevanjem, ampak to je le del izkušenj, ki nam jih dajejo potovanja. Na srečo nam je bilo tokrat zaradi tega precej lažje, kot prvič, ko nikakor nismo mogli razumeti, kaj počnemo narobe, da nam je v Indiji tako hudo.

Potovanje po Indiji je bilo niz interakcij z ljudmi, ki se je v določeni meri ponavljal iz dneva v dan. Zjutraj z natakarjem, kasneje z branjevko, trgovcem in voznikom rikše ali uradnikom na železniški postaji in turističnem uradu. Nato ponovno z natakarjem ali kuharjem,občasnim beračem ali prevarantom, risarjem mehendija in sadhujem ter še kom. Seveda to počnemo na vsakem potovanju, ampak v Indiji…, v Indiji je drugače. V Indiji je vedno drugače! Ko smo že končno mislili, da vemo, kakšna je razlika med rotijem, kulčo in parato, so nam v naslednji restavraciji postregli nekaj drugega. Ko smo se z nekim možakarjem v templju zaklepetali in se nam je zdel pošten, nas je kot največje naivneže zvabil v trgovino. Berač, ki smo mu dali le pet rupij, se je iskreno zahvalil, naslednji je od nas pričakoval tisoč rupij. Ko sta v restavraciji k mizi prišla dva natakarja in oba zatrjevala, da ne bo prav nič pekoče: »Zero spicy, Sir!«, potem pa prinesla tako pekočo jed, da niti jaz nisem mogel jesti, kaj šele Maša. Ko so (v najboljšem hotelu v tistem kraju) dodatno ležišče oblekli v svežo rjuho, so nanj položili golo kosmato koco. Prosil sem, da prinesejo še eno rjuho, da bi vanjo zavili koco. Rezultat je bil jogi, zavit v dve rjuhi, na njem gola kosmata koca.

V hotelu, ki smo ga rezervirali po telefonu, so mi obljubili, da pride po nas na železniško postajo rikša in šofer bo imel v roki listek z mojim imenom. Fino. Takoj, ko stopimo z vlaka, me kar na peronu ogovori tip, ki pravi, da je iz tistega hotela. Čudno ga pogledam, saj nam ne piše na čelu, kdo smo in v kateri hotel gremo, zraven tega gre za tri milijonsko mesto, v katerem je ogromno hotelov. Tip se nasmeji in pravi, da je on pravi. Prav, pa gremo. Tako se skupaj prerivamo skozi gnečo na železniški postaji, ko pristopi en drugi tip in pravi, da je ta prevarant, da je on tisti, ki so ga poslali iz našega hotela. Malce se kregata, nakar prvi odide in z nami ostane ta drugi tip. Prav, si mislim; konec koncev je vseeno, kdo nas pelje, glavno, da bo hotel pravi. Ko pa pridemo ven iz postaje, do postajališča rikš, pa zagledam svoje ime na listu papirja v rokah nekoga tretjega. Da je pravi, sem verjel šele, ko smo stopili v hotel.

Ko smo bili preveč zaupljivi, so nas naplahtali, ko smo bili premalo zaupljivi, so bili užaljeni, češ, da jih imamo za prevarante. Skratka, vedno znova smo se znašli v situacijah, za katere smo mislili, da jih obvladamo, pa se je izkazalo drugače. Pa kaj! Izgubili smo kvečjemu nekaj drobiža, pridobili pa čudovite izkušnje, ki jih ne bomo nikoli pozabili! Te situacije smo tokrat prenašali z lahkoto (in nasmeškom). To je Incredible Indija!