O ljudeh, ki smo jih srečevali na tem potovanju po Indiji, sem že precej zapisal, a malce še moram.
Največja znamenitost Indije je hkrati največji izziv potovanja po tej deželi. Sprejeti vedenje, navade in običaje ljudi, ki so tako drugačni od nas, ni preprosto. Vsekakor to velja obojestransko, tudi mi smo se njim zdeli nenavadni z našimi običaji in zahtevami. Med tem, kako npr. čistost, urejenost, zasebnost ipd. dojemajo oni in tem, kako te pojme dojemamo mi, je gromozanska razlika. Pri tem sploh ni pomembno, kdo se zdi komu bolj drugačen in nenavaden, pomembno je, da se na koncu razumemo. A za to je bilo potrebnega precej potrpljenja in dobre volje, kar nam je tokrat kljub začetnim zapletom dobro uspevalo. Velikokrat se nam je zdelo, da oni ne razumejo nas, mi pa ne njih. V dražjih restavracijah in hotelih ter ponekod v turističnih predelih je še šlo, a ko smo zašli malce s poti, se je razumevanje končalo. Od voznika rikše, ki je pokimal, ko smo mu povedali, kam nas naj pelje in se je potem izkazalo, da ne ve, natakarja, ki je vsak dan prinesel preveč pikantno hrano, uradnikov na železniških, avtobusnih postajah in turističnih uradih, ki nam niso dali informacij, do uličnih prevarantov. Vsak dan smo se s tem soočali, a ohranjali smo mirno kri. Na prvem potovanju smo s tem imeli precejšnje težave, tokrat je bilo lažje, saj smo vedeli, kaj nas čaka. (Čeprav so morda prvi vtisi, ki sem jih zapisal, ko smo tokrat prispeli v Indijo, zveneli drugače.)
En popoldan, po kakšnih desetih dneh v Indiji, sva s Sabrino v hotelu naredila obračun, preštela denar in seštela dvige na bankomatih, pač zato, da sva vedela, kje smo s porabo. Ko smo se zvečer vrnili v hotel, sem rekel receptorju za račun za plačilo sobe. Dal mi je potrdilo o plačilu, nato pa še račun za pranje perila. Temu, kaj sem v resnici plačal in koliko, nisem posvečal pozornosti, saj je recepcija edini del hotela, kje je bilo mogoče ujeti nekaj kapljic interneta, zato sem med tem, ko sem plačeval in podpisoval potrdila o plačilu, buljil v računalnik.
Čez kakšno uro je v sobi zazvonil telefon in receptor je rekel, da dobimo toplo vodo, ko plačamo za sobo. Mislil sem, da je na telefonu drug receptor in sem mu rekel, da sem sobo že plačal in da naj preveri. (To, da je treba za toplo vodo prositi in povedati petkrat, ni nič nenavadnega.) Malce kasneje, ko sem se naveličal čakanja na toplo vodo in bil pod hladnim tušem, je ponovno zazvonil telefon. Dvignila je Sabrina, a je rekel, da želi govoriti z gospodom. Cel moker sem prišel iz kopalnice, vse tri punce so se režale kot nore in me nagovarjale s:”Sir, Sir!” Ko mi je receptor ponovno rekel, da nismo plačali hotela in da dolgujemo 2500 rupij, sem mu rekel, da imam v roki potrdilo o plačilu in naj se neha zafrkavati. Bil sem že jezen. A on je ohranjal mirno kri in me je prosil, naj preverim. Šele takrat sem pomislil, da res ne vem, če sem mu prej na recepciji dal denar ali ne.
Čez nekaj minut je receptor potrkal na vrata in me ponovno prosil, naj še enkrat preverim, saj mora drugače on plačati 2500 rupij iz svojega žepa, kar je zanj precej. Rekel je, da ima le 5000 rupij plače. Povedal sem mu, da preverjam in da ga ne mislim prevarati ter da se oglasim čez pet minut v recepciji. Takoj sva s Sabrino preštela denar in ugotovila, da imamo 2500 rupij viška. Neverjetno! Prvič, odkar smo v Indiji, sva tisti popoldan naredila obračun. Če tega ne bi naredila, nikakor ne bi vedela ali sem mu denar dal ali ne. S seboj smo imeli dnevno 5.000 do 20.000 rupij gotovine in ko je je začelo zmanjkovati, smo šli na banko. Sprotne evidence o tem, koliko porabimo, ne vodimo. Do tistega dne. Glede na to, da se jaz res nisem spomnil ali sem mu denar izročil ali ne in da sem imel potrdilo o plačilu, dvomim, da bi se ta zgodba dobro končala, če ne bi pred tem preštela denarja.