Hrana je ena najpomembnejših zadev, s katerimi se ukvarjamo na potovanjih. To sem resda že omenil, a ni odveč večkrat poudariti, da ob pokušanju lokalnih kulinaričnih dobrot doživljamo tako tujo deželo, kot njene ljudi. Pa tudi radi jemo. Ko postanemo lačni, nas ne zanima nič drugega kot to, kaj in kje bomo jedli. Na potovanjih je namreč načrtovanje obrokov takorekoč nemogoče. Za zajtrk morda še vemo, kje in kaj bomo, saj če ga nimamo v hotelu, poskrbimo zanj dan prej in si kaj kupimo ali pa si nagledamo lokal, v katerem bi lahko naslednje jutro zajtrkovali. Tako nam je od lanskega in predlanskega potovanja po Turčiji v spominu kot nekaj najbolj slastnega, ostal börek oz. burek. A da smo turški burek našli na Cipru, smo se morali kar potruditi. Šele, ko Google ni našel nobene buregdžinice, smo se zatekli k preverjeni metodi in vprašali domačine. Ti vedo vse. Napotili so nas v İstanbul Börek ve Pide Salonu, kjer smo naslednje jutro nakupili toliko izvrstnega bureka, da ga nismo mogli vsega pojesti.
Na velikonočni ponedeljek smo se odpeljali na neko odročno plažo in na poti smo se ustavili v majhni vasici, ki se nam je zdela vredna ogleda. Že ko smo stopili iz avta, so nas obdale vonjave pečenja na roštilju. Pred hišami, na ulicah, na dvoriščih, skratka povsod so goreli žari, na katerih se je vrtel kukuretsi, balkanska specialiteta, ki smo jo prvič poskusili davno v Grčiji.
Ker pa so te piknike domačini prirejali le zase, smo se morali zadovoljiti s kosilom v lokalni gostilni,
ki je bilo izvrstno.
Skoraj na vsakem potovanju se nam zgodi, da naletimo na kakšnega kuharskega mojstra, ki nas (predvsem mene) očara. Ne le s tem, kar skuha, temveč tudi s tem, kar o hrani pove. Od kuharja v hotelu Don Bosco v Kambodži, ki nam je pripravljal najboljše špagete carbonara, gostilničarja, ki nama je lani na Lezbosu kuhal božansko okro, Indijca v Goi, pri katerem sva se s Saro učila pripravljati curry-e itd. Tokrat smo prvič naleteli na žensko, ki nas je s hrano očarala. Bilo je na skrajnem SV delu turškega dela Cipra, kjer smo se nastanili v majhnem zasebnem penzionu. Lastnica, po rodu Rusinja, nam je že popoldan na dolgo govorila o pristnih lokalnih dobrotah, ki nam jih bo skuhala za večerjo. Omenila je toliko jedi, da smo mislili, da se šali. Ko smo se čez nekaj ur vrnili in sedli za mizo, se je začelo. Najprej je na mizo prinesla meze; izbor več predjedi, ki se streže v tem delu sveta. Mi smo meze sicer želeli poskusiti že prej, a si ga zaradi oderuških cen, po katerih ga ponujajo v restavracijah, nismo privoščili. Ni nam bilo žal, da smo počakali: zelena solata, tahin, olive, malancani v omaki, black eyed peas, tatziki, sataraš in bulgur kofte. Slastno!
Vedeli smo, da je to šele prvi od štirih hodov, a se nismo mogli zadržati in smo zmazali skoraj vse. Sledila je okusna paradižnikova čorba, nato glavna jed, kofte v paradižnikovi omaki in na koncu še čokoladna sladica in turški čaj. Popolno! Na srečo smo v tem penzionu ostali dva dni in tako večkrat uživali v slastni turško-ciprski hrani.
Kar se tiče ponudbe v lokalnih restavracijah, pa je treba priznati, da nam je bila hrana na Cipru malce preveč mesna. Restavracij, ki bi ponujale vsaj eno glavno jed brez mesa, skorajda ni bilo mogoče najti. Saj kebabi, kofte, souvlaki in giros so okusni, ampak ne večkrat na dan in to dan za dnem. Enako velja za grško solato, ki je ponekod edina alternativa mesu; več kot dvakrat zapored je kot glavno jed ne gre jesti. Pri tem je najbolj nenavadno to, da se stojnice na tržnicah šibijo pod težo slastne zelenjave.
Da pa ne bi prehitro »presekali«, smo si tudi na poti domov v Beogradu privoščili pristno balkansko kosilo.
