Anarhija, umazanija in kriminal. To so besede, s katerimi je v vodniku Lonely planet opisan Neapelj. Bila sva posvarjena, da naj tja ne hodiva. Pa vendar ne moreš verjeti vsemu, kar prebereš in slišiš. So stvari, ki jih preprosto moraš doživeti v prvi osebi in so kraji, ki jih preprosto moraš obiskati. Če ne zaradi drugega, prav zaradi tega, da vidiš, zakaj te svarijo pred njimi. Saj ne more biti tako hudo, kot pravijo. Zraven tega smo obiskali tudi bolj zloglasne kraje v Aziji in Južni Ameriki, tukaj je vendar Evropa, saj ne more biti tako hudo.
Kampirala sva pri Pompejih, pod vulkanom Vezuv in si prvi dan ogledala čudovite, a tragične ostanke mesta, ki je bilo žrtev izbruha tega edinega še danes aktivnega ognjenika na celinskem delu Evrope. Ko sva z ogledom končala, sva se odločila, da se še isti dan zapeljeva v kakšnih 30 kilometrov oddaljeni Neapelj. Tokrat sva motor izjemoma pustila v kampu in se v mesto odpeljala z vlakom, saj sva imela postajo tik pred kampom. Zraven tega je polurna vožnja stala borih 2,9€. Da tega, kako se v tem delu Italije vozi (po cestah, pločnikih in še kje), niti ne omenjam, zakaj bi izzival z vožnjo po Neaplju.
Ko sva stopila iz železniške postaje, sva se znašla v samem centru Neaplja. Sprehodila sva se do picerije, o kateri sva prebrala v vodniku. Prvo pico so iznašli prav tukaj, zato sva morala poskusiti izvirnik. Že pred restavracijo je bila vrsta, zato sva morala počakati. Picerija je očitno na zelo dobrem glasu, čeprav sta na meniju le dve pici, Margerita in Marinara. Poskusila sva obe, bili sta odlični! Skupaj s pijačo sva plačala 11€ in se odpravila nazaj na mestne ulice. Mesto je resnično zelo umazano, smeti so povsod. Ne tu in tam kakšen odpadek, kar celi kupi! Z ljudmi, ki sva jih srečevala, pa si nisva želela imela opravka. Pravzaprav nimam besed, s katerimi bi opisal prizore, ki sva jih videla, zato jih raje ne bom. Potem, ko sva videla, da tukaj nimava kaj iskati, sva se vrnila na železniško postajo, zapustila Neapelj in se odločila, da se naslednji dan, ki sva ga rezervirala za celodnevno pohajkovanje po mestu, ne vrneva.
Tako je, Michele, kjer pice pripravljajo od leta 1870!
No, jaz temu, kako živijo v Neaplju ne bi rekel italijanski slog življenja. Obiskala sva takorekoč vsa večja mesta in več majhnih krajih na več kot petnajst izletih oz. potovanjih v Italijo, a česar takšnega, kot v Neplju nisva videla nikjer. Zanimivo, nam se Palermo ni zdel umazan. No, seveda je dojemanje odvisno od tega, v katerem letnem času in katere predele nekega mesta obiščeš…
Mmm, pizzeria da Michele. Obiskala Neapelj lani, nič kaj bolj umazan od Palerma. Meni je bil všeč, pač italijanski slog življenja 🙂
Ja, od krajev, ki sva jih obiskala, je Neapelj vsekakor izjema. Res pa je, da je daleč največje mesto. Tukaj na vzhodni strani južne Italije so čudoviti kraji, lepši kot kjerkoli. Bom dal naslednji teden gor fotke, boš videl.
Pa je na tistem koncu Neapelj izjema? Izven Neaplja je fino?