Dežela, po kateri pravkar potujemo, ima več obrazov. Dva, s katerima se največ srečujemo, sta bogat in reven. Tega smo sicer vajeni, a v Mehiki je vendarle nekoliko drugače, kot drugje (koliko lahko pač ugotovimo v tem kratkem času). Beračev v večjih mestih je kar nekaj. Ne veliko, a dovolj, da jih opaziš. Kar je tukaj zanimivo je, da smo nenehno priča prizorom, ko domačini poskrbijo za tiste manj privilegirane. Tudi če je to nekaj pesosov. Tega ne vidimo pogosto. V nekaterih deželah južne Amerike smo videli, da berače preganjajo s palico. V nekaterih deželah Azije pa je beračev toliko, da se zanje nihče ne zmeni. V Mehiki nismo niti enkrat videli, da bi kdo do berača ravnal nespoštljivo. Celo v hotel in restavracijo jih spustijo, da skušajo od gostov kaj zaslužiti. Podobno velja za tiste, ki služijo kruh na ulici. Na primer za otroke, ki za tri cente prodajajo paketke žvečilnih gumijev, žonglerje, ki v dolgih intervalih na semaforjih zabavajo voznike in potnike v avtomobilih, prodajalce spominkov, prigrizkov ter glasbenike na avtobusih in pločnikih. Vsak skuša preživeti na svoj način. Kar je pri tem najbolj zanimivo, je njihov nevsiljiv, do neke mere celo časten odnos. Niso neprijetni in ne gnjavijo, če pa kaj prodajajo, prosijo oz. skušajo prodati le enkrat, kar je povsem drugače kot v večini dežel, ki smo jih obiskali. Tam znajo biti berači in tovrstni prodajalci izjemno vsiljivi in neprijetni. Zato jim je v Mehiki neprimerno lažje prisluhniti in nameniti kakšen pesos, kot na primer v Indiji, na Filipinih ali v kateri od arabskih dežel. Če velja, da je neko družbo treba soditi po tem, kako ravna s svojimi najšibkejšimi, je Mehika ena najrazvitejših dežel, kar smo jih imeli priložnost spoznati.
Drugi obraz Mehike je bogat. Gromozanski najsodobnejši avtomobili, ki vozijo po novih avtocestah, s prekrasnimi vrtovi in visoko bodečo žico obdane vile, restavracije, kjer avtomobile gostov parkrajo postrežčki, hoteli s petimi zvezdicami ter nakupovalna središča s trgovinami blagovnih znamk, ki jih v Sloveniji ni, ter še kaj, kar razkriva, da je bogatih Mehičanov veliko. Razumljivo, da ta, bogat del Mehike opazujemo le od daleč, saj z njim nimamo neposrednega stika. Nas niti ne zanima, razen kot opazovalce. Tako smo na primer opazili, da med večino krajev, ki jih obiskujemo na tem potovanju, ni mogoče potovati drugače, kot s prvorazrednimi avtobusi. Drugih povezav s sredstvi javnega prevoza ni. Niti drugorazrednih avtobusov ne. Le Primera Clase. S tem, da so to najbolj udobni avtobusi, s katerimi smo potovali. Avtobusi so enako veliki, kot potniški avtobusi pri nas, imajo pa skoraj pol manj sedežev, ki so skorajda postelje. Zraven tega ima vsak potnik svoj zaslon (velik vsaj deset palcev, ne takšen majhen, ko so na letalih), na katerem lahko izbira med najnovejšimi filmi, glasbo, igrami in še čem. Čeprav lukuzni avtobusi najbrž niso dobra primerjava, saj bogati najverjetneje potujejo drugače. So pa vsekako pokazatelj napredka, saj takoimenovanih “kurjih” avtobusov več ni oz. vozijo na bolj “zakotnih” linijah.
Obraz, ki smo mu na potovanju po Mehiki najpogosteje priča, je reven. To je razumljivo, saj večino časa preživimo zunaj, med ljudmi na ulicah. Kdaj pa kdaj nam vendarle za kratek čas uspe pretihotapiti se v svet bogatih. No, to si vsaj domišljamo, ko si rezerviramo sobo v kakšnem hotelu svetovne hotelske verige, ker jo dobimo poceni preko Bookinga. A takoj, ko v hotel stopimo, nam postane jasno, da npr. ime Best Western ne pomeni popolnoma nič, če za sobo plačaš le 40 evrov. Koliko denarja, toliko muzike.
Ko pa gremo na tržnico in se znajdemo pred stojnicami obloženimi s papajami, ananasom, avokadom, mini bananami, mamejem ipd. in nakupimo vse, kar si poželimo, ne da bi vprašali, koliko stane, se nam zdi, da smo najbogatejši v Mehiki mi.