Včeraj ponoči smo se vrnili domov. Za nami je dolga in naporna pot. A težje, kot pot, je prenašati sedemurno časovno razliko, zaradi katere se nam zdi, da imamo ves čas pivskega mačka. Vsaj meni. V urah, ko bi morali bedeti, spimo, ponoči, ko bi morali spati, bedimo. Edino Maša (ki se med nami vedno izkaže kot največji korenjak) s prilagajanjem nima težav. Minulo noč je spala skoraj 14 ur! Nama s Sabrino ni uspelo spraviti skupaj niti pol toliko spanja. Se bomo že prilagodili, še vedno smo se.
Torej, Mehika. Kako smo se imeli, kaj smo počeli, kje smo bili, kaj smo jedli, se nam je kaj neprijetnega pripetilo? Vprašanj in vtisov je seveda preveč, da bi jih strnil v enem zapisu. Tudi fotografij še nisem uspel predelati, zato jih bom objavljal sproti v naslednjih objavah. Začel bom z nevarnostmi, saj jih je nekako preveč viselo v zraku, da bi o njih govoril, preden se varno vrnemo domov.
Na začetku naj odgovorim na najpogosteje zastavljeno vprašanje: »Ne, niso nas okradli, oropali ali ugrabili!« Mehika vsekakor je ena izmed bolj nevarnih dežel, kar smo jih obiskali, o tem ni dvoma. A na srečo nismo imeli priložnosti izvedeti, katere so tiste objektivne nevarnosti, ki jo delajo nevarno za popotnike. Razumeti je treba, da je eno širjenje strahu, ki ga povzročajo mediji z objavljanjem novic, drugo pa so nevarnosti, za katere obstaja dovolj velika verjetnost, da se pripetijo in zaradi katerih si je smiselno delati skrbi. Seveda na strah nismo imuni, zato smo bili na to, da se nam kaj ne pripeti, nenehno pozorni. A od vseh nevarnosti, smo bili pripravljeni edino na to, da nas okradejo. O vseh drugih morebitnih nevarnostih raje nismo razmišljali. Pravzaprav smo, a le takrat, ko smo načrtovali, saj smo se predelu Mehike, kjer vladajo narko-karteli, izognili. Kljub temu smo večkrat videli protestnike, ki protestirajo zaradi grdih reči, ki se tam dogajajo.
Smo pa bili v enem dnevu izpostavljeni dvema grožnjama, o katerima se nam ni niti sanjalo, da ju lahko pričakujemo. Ti sta nam pognali strahu v kosti. Prva dva tedna smo potovali po celinskem predelu države, ležečem nad 2.000 metri. Vsak dan je sijalo toplo sonce, ohladilo se je le zvečer in zjutraj. Nato pa smo se odpravili na počitnice na pacifiško obalo. Našli smo si čudovit apartma s kuhinjo in vrtom. Imel je le to pomanjkljivost, da je bil tik ob morju, le malce nad gladino vode. Takrat sem se spomnil Sarinega strahu pred cunamijem in si na telefon namestil neko aplikacijo za opozarjanje pred morebitnimi nevarnostmi. (Kot, da bi to v resnici kaj pomagalo!) Ta dan je bilo sicer slabo vreme, a kdo bi pomislil, da zaradi prihajajočega hurikana! Nima smisla opisovati tega, kar smo doživljali v naslednjih urah, potem, ko smo prebrali novico Vance Weakens, Still a Danger to Mexico. (locirani smo bili na spodnji polovici zeleno označenega območja na drugi sliki)
A hurikan, imenovan Vance, je na našo srečo, preden je dosegel mehiško obalo, popustil in se spremenil v tropsko neurje. Posnetki hurikana iz vesolja, ki sem si jih ogledal naslednji dan, so resnično impresivni, a ko smo dan poprej v vetru in dežju gledali od spodaj navzgor, smo bili vse prej, kot navdušeni.
Razburkano morje je s seboj prineslo še eno nebodigatrebo. Ko je dež ponehal in se je morje malce umirilo, smo odšli na sprehod po več kilometrov dolgi peščeni plaži. Saj veste, ko se z natikači v rokah sprehajaš bos tako blizu morja, da te valovi občasno zalijejo do gležnjev in morje zbriše tvoje stopinje… Tako se sprehajamo, ko Sabrina navdušeno zavpije: »Glej, želva!« Pogledam naprej in nekaj metrov pred nami vidim, kako se na plaži v razpenjenem morju premetava velika žvali. Le da ni bila želva, ampak krokodil! Pa to ni res! Sprehajamo se po morju, v katerem so krokodili! Stopili smo do najbližjih domačinov in jim pokazali krokodila, ki pa je že zaplaval po morju. Ko so ga zagledali, so rekli le: »Es grande!«
Hurikan je zvodenel, krokodil odplaval, mi pa smo se končno prepustili petdnevnemu uživanju ob morju. Pravzaprav smo se bolj držali bazena, saj nam nekako ni bilo do kopanja s krokodili.
To sta bili torej dve resnični, a na srečo edini nevarnosti, s katerima smo se soočili v Mehiki.
Na potovanjih po svetu smo doživeli že več demonstraciji neustavljive moči narave, ki jih pri nas ne poznamo, a hurikana še ne. Prav tako smo srečali veliko neprijaznih zveri, a krokodila na prostem tako blizu še ne. Le kako se naj ob vseh popestritvah, ki jih doživljamo na potovanjih, naveličamo odkrivanja sveta?