Mehiška hrana

Hrana. Najslastnejši del vsakega potovanja. No, tako bi vsaj naj bilo, kadar se podamo v katero od eksotičnih dežel, kjer se to, kar tam jemo, zelo razlikuje od naše domače hrane. Jasno, da med eksotične dežele sodi tudi Mehika in z njo nacionalna mehiška kuhinja. Mehiška hrana je posebna že zaradi tega, ker je tako zelo edinstvena. Ima namreč zelo malo skupnega z hrano, ki jo jedo v južni in severni Ameriki (čeprav so od severne sosede prevzeli kar nekaj prehrambenih navad, kar jim ne bi bilo treba). Deželi, ki sta največ doprinesli k paleti mehiških dobrot, sta Španija in Francija. Španski konkvistadorji s Cortezom na čelu so Mehiki “prinesli” še marsikaj drugega, a pustimo zdaj to. Izvor dobrot mehiške kuhinje so Olmeki, Maji, Azteki in druge starodavne civilizacije, ki so na tem prostoru pustile neizbrisljiv pečat v takorekoč vseh pogledih, ne le hrani. Pri tem je zanimivo, da so starodavna ljudstva shajala predvsem s fižolom, koruzo, bučami, avokadom, skratka pretežno z zelenjavo. Španci pa so s seboj pripeljali kokoši, pujse in krave, ki so do danes s krožnikov izrinili skoraj vso zelenjavo.

Kot sem že omenil, do ulične hrane nismo več tako zadržani, kot smo bili nekoč, tako, da smo si že po nekaj urah v Mehiki privoščili sveže sadne sokove na tržnici in ulično hrano. Prvič smo videli in okusili sadež mamey, zmešan z mlekom, vaniljo in cimetom v božanski napitek. Sledili so kajpada takosi, menda najbolj priljubljen mehiški ulični prigrizek. Imeli so štiri vrste takosov, ki so stali po 30 centov: z mesom, s pečeno svinjo kožo – chicharrón, z zeleno salso in fižolom. A vsi po vrsti so imeli okus po svinjski masti, ki je v ustih pustila slab okus še več ur.

Na srečo so bili to najslabši takosi, kar smo jih jedli, saj smo se naučili kje jih je je treba jesti. Na uličnih stojnicah.

Tam je bilo mogoče naročiti takose z govedino, kuhano svinjino, drobovino, chicharrónom in najbolj cenjene, z glavino.

Chicharrón.

Raje kot takose, smo imeli quesadille, ki so iz malce večjih tortilj in preložene, tako, da so zapečene polnjene s sirom in še s čim. Na fotografiji quesadilla in dva takosa.

Quesadille je bilo mogoče naročiti celo brez mesa. Sicer pa so nam, ko smo vprašali, kaj imajo brez mesa, ponujali perutnino in ribe. Mehika res ni za vegetarijance.

Nepogrešljiva sestavina vsakega uličnega obroka pa so omake. Salsa verde, salsa roja, frijol, cilantro, cipolla, chile… šele te dajo pustemu mesu v tortilji okus.

Brez pečene koruze seveda ne gre, le prodajalca je bilo treba pravočasno opozoriti, naj je ne zapaca z majonezo, smetano in čilijem, kot se to počne v Mehiki.

Še ena zelo posebna jed, ki pa nekako ni za naš okus, mole – temna omaka s čokolado, čilijem in začimbami, ki jo najraje prelijejo čez pečenega piščanca. Na fotografiji mole quesadillas.

Od ulične hrane nismo poskusili edino sendvičev, ki jim pravijo tortas.

Od mehiških dobrot, ki smo jih poskusili na prvem potovanju, smo si najbolj zapomnili juhe. V njih smo tudi tokrat uživali ob vsaki priložnosti.

Na morju so Maši in Sabrini najbolj teknili škampi, ki sta se jih dodobra naužili.

Ko nam je mehiška in ulična hrana prišla čez glavo, smo si privoščili tudi kaj nemehiškega ali celo brezmesnega, četudi le zajtrk v hotelski restavraciji.

Naslednjič morda o čem, kar ni za pojest…