Mehiko smo zapustili, a ona ni zapustila nas. To frazo smo resda že večkrat uporabili, a zato ni nič manj resnična danes, kot je bila prvič. Ta stavek namreč kratko in jedrnato pove, da tudi potem, ko neko daljno deželo, po kateri si potoval, zapustiš, vtisi, ki jih je dežela naredila nate, ostanejo s teboj. Nekateri dogodki, doživetja in ljudje pustijo trajnejši vtis, druge pa hitro pozabimo. Zato pravimo, da nas vsako potovanje, vsaka dežela in vsako doživetje nekaj naučijo. Najsi to zveni še tako nenavadno, a najbolj nevsakdanja doživetja v najbolj nenavadnih okoliščinah v najbolj eksotičnih deželah so šola za življenje v še tako enoličnem vsakdanjiku doma.
Potovanja nas naučijo (znova) ceniti tiste stvari, ki jih imamo doma za samoumevne in se sploh ne zavedamo, koliko nam v življenju pomenijo. Tudi v teh časih, ki jim pravimo krizni, pri nas v Sloveniji živimo v izobilju. Morda ne vsi, zagotovo pa velikokrat večji delež, kot v manj razvitih deželah, kot je na primer Mehika (ne vem, kako relevantni so takšni kazalniki, pa vendar: pod pragom revščine živi v Mehiki štirikrat večji delež prebivalstva, kot v Sloveniji). Pitne vode, čistega zraka in varnosti pred oboroženimi napadi nam v Sloveniji načeloma ne primanjkuje. To so reči, o katerih sploh ne razmišljamo, saj so nam bolj ali manj zagotovljene že s tem, da bivamo tukaj pod Alpami. O tem izobilju pišem. Ali morda sedaj ni pravi trenutek, da pišem o tem, da v Sloveniji živimo v izobilju? No, če se zgledujemo po tistih, ki imajo več, najbrž za to ni nikoli pravi trenutek. Želel sem povedati le to, da nas izkušnje na potovanjih, kjer vidimo toliko pomanjkanja, streznijo, da se zavemo tega, kako privilegirani smo, da živimo v tem delu sveta.
V Mehiki smo se ponovno soočili z neverjetnimi primeri, kaj vse so nekateri ljudje pripravljeni početi za preživetje, da nekaj zaslužijo. Na primer prodajalci, ki po vlakih v metroju prodajajo pakete žvečilnih gumijev po tri cente. Ali vodo po šest centov za pollitrsko plastenko. Ali po eno cigareto. Za 333 prodanih paketov žvečilnih gumijev prodajalec dobi 10 evrov! Le kolikšen je pri tem lahko njegov delež zaslužka? Pa vendarle delajo, četudi za cente. Maša ima na potovanjih s seboj denarnico in vsak dan nekaj denarja nameni uličnim prodajalcem, glasbenikom, beračem in podobnim. Želim si, da jo bodo ta srečanja z ljudmi, potrebnimi pomoči, naučila tega, kar otrokom, ki ne živijo v pomanjkanju, manjka.
Seveda nas potovanja naučijo še marsičesa drugega: potrpežljivosti, popustljivosti, prilagodljivosti, premagovanja strahu, spontanosti, sočutja, sprejemanja drugačnosti idr. A ker je to preobsežna tematika, jo morda nadaljujem kdaj drugič.