Nazadnje sem zaključil z obljubo, da temo, o kateri sem pisal, nadaljujem prihodnjič, torej danes. To naredim, kadar imam v glavi več, kot zmorem zapisati in si nadaljevanje raje pustim za naslednjo objavo. A zgodi se, da to, kar sem imel v glavi pred enim tednom, zamenjajo sveže misli in ideje, ki pa jih je treba zaradi nedokončane objave od prejšnjega tedna, sedaj dati na čakanje in pobrskati po spominu iz prejšnjega tedna. Torej, kako se lotiti spreminjanja načina potovanja, katerega smo vajeni?
Tega, zakaj potovati na drugačne načine in se predajati novim dogodivščinam, ki s seboj prinašajo večjo mero negotovosti in nevarnosti, a nas hkrati bolj bogatijo, tokrat ne bom omenjal. Tudi v objektivne ovire, kot so pomanjkanje časa in denarja se ne bom spuščal. Recimo, da smo eni izmed tistih, ki se vsako leto odpravijo na dopust, a na bolj ali manj ustaljen način. Hkrati pa si želimo poskusiti nekaj novega, a nam vendarle nekako ne uspe prebiti nevidne bariere, ki nas loči od bogastev, ki jih prinašajo drugačna (da ne strašim z besedo drznejša) potovanja. Če se na tem svetu kaj izplača, se izplača poskusiti nekaj novega. K temu nič ne sodi bolje, kot uvod, ki se ga uporabil v elektronski različici knjige Bračkovi na potovanju:
Nekoč sta v plodni zemlji ležali dve semeni.
Prvo seme je reklo: »Želim rasti! Želim pognati korenine globoko v zemljo in s poganjki predreti zemeljsko skorjo nad sabo.
Želim razviti svoje popke in z njimi napovedati prihod pomladi. Želim občutiti toploto sonca in jutranjo roso na svojih listih.«
In tako je raslo.
Drugo seme je reklo: »Bojim se. Če poženem korenine v zemljo pod seboj, ne vem, kaj me čaka v temi. Če predrem zemeljsko skorjo, si lahko poškodujem občutljive poganjke.
Kaj, če poženem popke in mi jih pojé polž? Kaj, če razprem cvetove in me otrok izruva iz zemlje? Ne, zame je bolje, da počakam, dokler ne bo varno.«
In tako je čakalo.
Zgodaj pomladi je prišla mimo kokoš in s kremplji izbrskala čakajoče seme ter ga pozobala.
O izbiri načina potovanja se praviloma odločamo sami oziroma skupaj z ljudmi, s katerimi bomo potovali. Potemtakem sta odločitev in izbira načina potovanja v naših rokah. Le o tem, da bi poskusili nekaj novega, je treba začeti razmišljati in se pogovarjati. A glede na to, da izkušenj z novimi načini potovanj še nimamo, nas je seveda strah in ne vemo kje in kako začeti. Tudi mi smo včasih odhajali na dopust le na najbližje morje in nismo vedeli, kako je, če se podaš v daljno deželo. Dokler nista Sabrinina radovednost in vztrajnost premagala moj strah in majhnost, ko ji je končno uspelo prepričati me, da sva se prvič podala na potovanje v Azijo. A ker sva bila brez izkušenj in naju je bilo malce strah, kako bo v daljni deželi, o kateri se nama ni niti sanjalo, kakšna je, nisva odpotovala sama, temveč preko turistične agencije. To je eden izmed najpreprostejših načinov, s katerim je mogoče precej zmanjšati negotovosti povezane s strahom pred tem, kar se nam utegne v neki daljni deželi pripetiti.
Spremembe načina potovanja se je treba lotiti z majhnimi koraki. Če na primer vsakoletni družinski dopust preživimo v apartmaju na Mljetu, najbrž ni pametno, da se naslednjič odpravimo na družinsko potovanje v lastni režiji po robustni Boliviji. Saj ni nemogoče, lahko to naredimo. A zaradi vseh nevšečnosti, s katerimi se bomo tako neizkušeni na eksotičnem potovanju soočali, obstaja velika verjetnost, da se bomo prihodnje leto vrnili v apartma na Mljetu in se več nikoli ne podali na daljno potovanje. Kadar se lotevamo spreminjanja vajenih poti, spremembe ne smejo biti prevelike, saj so previsoko zastavljeni cilji povezani z visokimi negotovostmi in strahovi, kar je najboljši recept za neuspeh. Zaradi tega je bolj smiseln pristop po majhnih korakih, ko začnemo z majhnimi spremembami pri načinu potovanj. Če smo vajeni le hrvaškega morja, poskusimo naslednje leto z grškim. Če smo vajeni hotelskih sob, poskusimo naslednjič z mobilno hiško v avtokampu. Če smo do sedaj potovali le s turističnimi agencijami, se drugo leto na pot podajmo v organizirani skupini popotniškega društva. Koraki, ki vodijo k drznejšim potovanjem, naj bodo majhni, ampak vsak naj bo korak proč od udobja, nasproti novim dogodivščinam. Le tako, da dejansko poskusimo (z namenom, da uspemo), bomo našli način potovanj, ki nam bo najbolj ustrezal in bo za nas najbolj nagrajujoč.