Potovanja niso za vsakogar. Ne zaradi tega, ker vsi ljudje tega ne bi zmogli, temveč zaradi tega, ker potovanja vseh ljudi ne privlačijo. Zakaj bi se nekdo, ki v potovanjih ne najde veselja in užitkov, naprezal, soočal z neznanim, s kulturnim šokom ter vsemi drugimi tegobami, ki jih prinašajo dolge ure na letalih, avtobusih in kaj vem kje še, kjer je skrajno neudobno, v primerjavi z lagodjem, ki ga ima doma? Nima smisla.
Dokler ne izumimo teleporterja ali kako se že imenuje tista fina napravica, ki bi nas »prežarčila« na drugi konec sveta, kot v kakšnem znanstvenofantastičnem filmu, bodo potovanja trdo delo. Sama beseda potovati oz. travel v angleščini, bi naj izvirala iz stare francoske besede travail, ki pomeni težko delo ali garanje. To dobro ve vsakdo, ki se je že kdaj odpravil na daljšo pot. Naporno je načrtovanje, saj je treba urediti toliko zadev že pred samim odhodom na pot. Naporno je urejanje vsega potrebnega, da bodo hiša, vrt, služba, otroci, skratka, karkoli pustimo doma, ko odpotujemo, shajali v naši odsotnosti. Naporno je v težkih situacijah (ki jih na potovanjih ni malo) prenašati druge, četudi partnerja in lastne otroke. Predvsem pa je naporno samo potovanje, o čemer je bilo prelitih že nešteto besed.
Skratka, potovati je naporno, o tem ni nobenega dvoma. Najbolj očitno vprašanje, ki se ob tem poraja, pa je: če so potovanja tako naporna, zakaj tako radi potujemo?
Odgovor na to vprašanje je povsem preprost: zato, ker je vredno! Ker je izkupiček, ki ga imamo od potovanj neznansko večji od vloženega truda. Potovanja nas namreč tako bogatijo, da smo se pripravljeni zanje potruditi do te mere, da trpljenje, garanje, prizadevanje in napor niso pretežki. To, da je količina vloženega napora tista, ki določa količino prejetega bogastva/sreče/zadovoljstva, ni mit, temveč resnica. Nič, za kar se nam ni treba potruditi, ne prinaša toliko zadovoljstva, kot to, za kar smo se morali potruditi. Zato velja, da bolj, kot je potovanje naporno in več napora vanj vložimo, bolj nas obogati.
Ob tem naj ponovim stavek, ki sem ga zapisal na začetku objave: potovanja niso za vsakogar. Kdor v potovanjih ne vidi zadovoljstva, naj niti ne poskuša, njegov napor najbrž ne bo poplačan. Dovolj je drugih aktivnosti, ki nam prinašajo zadovoljstvo, treba je le izbrati tisto pravo, ki nam bo ob pravi meri vloženega napora, prinašala pravo mero osebnega zadovoljstva.
Ta tema postaja preobsežna, več prihodnjič.
Gospod France,
hvala za vaš komentar. Zelo sem vesel, da se strinjate z zapisanim.
Prav v čast si štejem, ko se vi, popotnik častitljive starosti, tako oglasite in kaj zapišete na teh straneh.
Srečno!
Gospod DAVOR
Lepše kot ste to napisali v tem Vašem članku pa res niste mogli napisati.
Popotovanje je za tistega, ki poleg svojega ognjišča in svoje domovine želi spoznati še druge soljudi tega planeta, druge načine preprostih in bogatih ljudi, življena in druge kulture in navade……in, ki v svojem srcu in zavesti nosi vse tegobe, trpljenje, radost , užitek in radosti vsake poti, ki si jo zamisli in realizira……
Zato se popolnoma strinja z Vami, na pot na gre le tisti, ki to želi, zmore in v tem najde svoje zadovoljstvo in užitek, drugače vsako potovanja pa naj bo še tako kratko prinaša nezadovoljstvo, tegobe, jezo in ne na koncu celo obup……….
Te vrstice sem napisal samo zato, ker čeprav nosim že skoro osmi križ še vedno rad potujem, čeprav zaradi težkih življenskih preizkušenj že štirinajst let sam, a se globoko strinjam z Vašimi cenjenimi besedami v gornjem zapisu………in ga priporočam v branjem vsem tisti, ki že potujejo ali to načrtujejo……….
france