Nelagodje je stanje uma, ki z realnostjo nima ničesar skupnega. Pravijo nekateri rekreativci in športniki, ki prenašajo fizične napore, ki so za večino ljudi nepredstavljivi. Bo že držalo, da nelagodje ni prisotno ob vsakem naporu. Sploh pa nelagodja in napora ne gre dajati v isti koš. V neprijeten in neugoden občutek ju združimo le, če se sami tako odločimo, oziroma kadar na napor gledamo, kot na nelagodje. Nekdo čuti nelagodje ob delu, drugi ob lenarjenju, tretji na potovanju in tako naprej. Vsak po svoje.
Potovati, kolesariti, delati, učiti se, vzgajati otroke itd., je brez dvoma naporno, kar ve vsakdo, ki je karkoli od tega že kdaj poskusil. Več, kot želimo s potovanji, kolesarjenjem, delom, učenjem, vzgajanjem itd. doseči, več truda moramo vložiti, naporneje je. In od tega, kako gledamo na cilj, ki ga želimo doseči, je v največji meri odvisno ali nam bo na naporni poti do cilja tudi neugodno. Bolj kot nam je neugodno, manjša je verjetnost, da bomo cilj dosegli. Na poti k smiselnemu cilju je napor precej lažje prenašati.
Za potovanja (bolj ali manj vsa, ne le tista v eksotične ali daljne dežele) nesporno velja, da so naporna. Presedeti dolge ure na letalih, avtobusih in vlakih, spati v zaprašenih in zatohlih sobah, se soočati z nerazumni običaji, jesti neznano in neokusno hrano, prenašati nevzdržne vremenske razmere in tako naprej, je naporno. Seveda nam je ob tem tudi nelagodno. Razpoloženj in občutkov, ki jih ob različnih izkušnjah doživljamo na potovanjih, je nešteto. Tako tistih, ki nam povzročajo nelagodje, kot takšnih, ob katerih se počutimo odlično. Enkrat je več prvih, drugič je več drugih, kar niti ni najbolj pomembno. Pomembneje je, kako na pozitivna in negativna (če tako imenujem doživetja, ob kateri čutimo zadovoljstvo oziroma nelagodje) doživetja gledamo. Na primer: neugodje, ki ga občutimo ob dolgi vožnji z avtobusom (po sveže zasneženi tibetanski avtocesti brez varnostne ograje štiri tisoč metrov nad morjem pri temperaturah pod ničlo na avtobusu brez gretja in profila na pnevmatikah) je sicer negativno, a zadovoljstvo, ki nas obda, ko prispemo v mistični Tibet, je tako zelo pozitivno, da je ves trud poplačan. A to ni vse, spomini na težke preizkušnje so precej bolj trajni, kot spomini na trenutke lagodja. Poležavali smo že na najlepših plažah Balija, Avstralije, Brazilije, Filipinov in Karibov, a se tistih trenutkov spominjam le bledo. Medtem, ko so spomini na trenutke, ko smo na potovanjih garali in prestajali težke preizkušnje nepozabni. Predvsem zato, ker so nas prav težke in naporne preizkušnje naredile takšne, kot smo danes.
“Nothing in the world is worth having or worth doing unless it means effort, pain, difficulty!” je dejal 26-i predsednik ZDA.
Bernarda,
res je, ko gledaš nazaj, se nobena preizkušnja ne zdi tako težka, kot je bila, ko si jo doživljal.
Ja, tisto na koncu je mišljeno povsem resno. Tako smo se navadili, da nam na potovanjih, kjer je vse skupaj preveč lagodno, nekaj manjka. Preprosto potrebujemo izzive. Res pa je, da imamo na to, kako preživljamo dopust, drugačen pogled kot tisti, ki ga preživljajo na plaži. A še enkrat, vsakomur svoje.
In prav zaradi tistih poti,ki se vlečejo,ki so naporne, ko včasih tudi pomisliš “kaj mi je bilo tega treba”, se splača potovati,kajne? Ker,ko ob koncu potovanja, morda šele čez mesece doma še enkrat podoživiš tisto pot, se ti ne zdi več tako naporna, ker veš,da ti je tudi nekaj dala. Zato potujemo. Najlažje je sesti na avion, se zapeljati do udobnega hotela in 14 dni ležati na plaži. saj ne rečem,da ni fajn,da ne paše,ampak mene vedno vleče naokoli, pa čeprav v nekaj kilometrov oddaljeno vas. Zelo lepo ste napisali na koncu “ker so nas prav težke in naporne preizkušnje naredile takšne, kot smo danes”.