Pred nekaj dnevi prebral izpoved nekih popotnikov, ki so se vrnili z daljšega potovanja okrog sveta. To so poimenovali obratni kulturni šok. Ob tem sem se spomnil naše izkušnje.
Obratni kulturni šok morda zveni nenavadno, a najbolje opisuje stanje popotnika, ko se po dolgem potovanju vrne domov, v »nekoč« znano okolje. Po naših izkušnjah do tega stanje pride šele po daljši odsotnosti od doma zaradi potovanja po kakšni eksotični ali občutno drugačni deželi. Sicer temu stanju nismo bili izpostavljeni velikokrat, a ga zelo dobro poznamo. Predvsem iz obdobja po vrnitvi z enoletnega potovanja. Tistega obdobja, ko smo se soočali z obratnim kulturnim šokom, nikomur nismo prav natančno pojasnjevali. Sicer smo poskušali, a brez uspeha, saj je bila razlika med nami in sogovorniki preprosto prevelika, da bi našli skupni jezik oziroma pristno razumevanje drug drugega, kot je bilo, preden smo odpotovali. Sčasoma je obratni kulturni pojenjal in do neke mere smo se normalizirali in vključili v življenje doma.
Nekatere občutke, ki so nas med obratnim kulturnim šokom prežemali, sem že omenil, potem, ko sem se prebudil iz nekajmesečne hibernacije, med katero so ugasnili tudi prispevki na tej spletni strani. Nekatere sem omenjal kasneje, zato se tokrat v podrobnosti ne bom spuščal. Ne zato, ker tega ne bi želel, temveč zato, ker še nisem srečal sogovornika (razen kakšnega dolgoročnega popotnika), ki bi mu to lahko pojasnil. Naj povem le, da je bilo obdobje po vrnitvi z enoletnega potovanja tako dragocena izkušnja, da bi se bilo že samo zaradi nje vredno ponovno odpraviti na enoletno potovanje!
Če morda koga zanima, kako obratni kulturni šok doživljajo drugi, si lahko prebere na strani BootsnAll.
(Boljšega prevoda za »Long term traveller«, kot dolgoročni popotnik, se nisem spomnil.)
Verjamem, da je tudi ob povratku z dela v tujini enako. Res je, da marsikaj izzveni, a ostane tisto, kar nekaj velja. Tako je vsaj pri nas; v rutino smo se sicer vrnili, ampak povsem drugače in to nas drži še danes.
Jaz bi rekel, da vsekakor je vredno, saj je ravno to, da nekaj pogrešamo, tisto, kar nas žene naprej.
Tudi če nekaj časa delaš v tujini, ob povratku čutiš podobno… Domače in znano, pa vseeno povsem drugače. Slovenščina zveni čudno, preglasno, vse se zdi isto, pa ni. Ker si se sam spremenil… Pa sem bila v tujini samo kratek čas. Vendat sčasoma to izzveni, vrneš se v rutino, z izjemo nostalgičnih trenutkov. Včasih se sprašujem ali je vredno, ko si tu pogrešaš tisto, ko si tam pogrešaš tu..