Razlogov, zaradi katerih je vredno potovati, je bolj ali manj toliko, kot razlogov proti potovanjem. A zato, ker razloge proti iščemo le takrat, kadar za uresničitev nekega namena nismo dovolj motivirani oziroma resni, se z njimi tukaj ne ukvarjamo, saj smo za potovanja vedno dovolj motivirani. A biti motiviran za nekaj, kar prinaša neposredne užitke in trajne spomine, je seveda preprosto. Povsem drugače je, kadar iščemo motivacijo, da se lotimo nečesa, od česar nimamo neposrednih užitkov. Kaj šele motivacija, da naredimo nekaj za nekoga drugega in to ne zaradi tega, ker to moramo, temveč zaradi tega, ker si to želimo. Če k temu dodamo še ključno dejstvo, da nam je ta nekdo neznan in da je povrhu tega zelo daleč od nas, je povsem jasno, da je motivacijo za kakršnokoli dejanje, s katerim bi mu stopili naproti, sila težko najti.
Na vsakem potovanju izven Evrope srečujemo ljudi, ki so potrebni pomoči. Seveda ljudi, potrebne pomoči, srečujemo tudi doma in pomagati nekomu v naši neposredni bližini je precej bolj prikladno. Za to niti ne potrebujemo motivacije, dovolj je občutek za sočloveka. A revščina ima tisoč obrazov. Če še niste obiskali katere od držav tretjega sveta, ne morete vedeti, kaj pojem revščina pomeni tam. Prizori revščine, ko jih gledamo na zaslonu domačega LCD televizorja, se nas niti približno ne dotaknejo tako, kot če reveže obiščemo.
Tako je tudi pomoč manj privilegiranim ljudem v državah tretjega sveta lahko razlog za potovanje. Bodisi v obliki prostovoljnega dela, obdarovanja z darili ali denarjem, kupovanja spominkov ali česarkoli drugega, s čemer vsaj za trenutek osrečimo ali omogočimo dostojnejše življenje nekomu z roba, ki ga ne poznamo. Na potovanju, ko se znajdeš iz oči v oči z revščino, ni težko pomagati. Precej težje je iz udobnega stanovanja v Sloveniji pomagati revežu tam nekje bogu za hrbtom tisoče kilometrov daleč. To ve vsak, ki se je že vprašal, kolikšen delež pomoči, ki jo preko posrednikov namenimo pomoči potrebnim, dejansko pride do njih.
Tokrat v vlogi posrednikov nastopamo mi, saj gre za dobrodelno akcijo, v kateri se na poti od darovalca do obdarjenca ne izgubi niti en sam cent:
PUNČKA ZA PUNČKE
Dobrodelna akcija je preprosta: zbiramo igrače – punčke (velikosti Barbik), s katero se vaši otroci/vnuki/prijatelji/znanci več ne kratkočasijo in je ne potrebujejo, zato vas vabimo, da z njo osrečite manj privilegirano deklico v šoli Piali Ashar Alo v Kolkati v Indiji.
Punčko pošljite na spodnji naslov, mi bomo pa poskrbeli, da pride do deklice, ki ji je namenjena.
Davor Bračko
Zgornja Bistrica 78
2310 Slovenska Bistrica
Vse, kar ni dano, je zgubljeno. (indijski pregovor)
