Tempo, s katerim kolesar potuje skozi tuje kraje in dežele ter pri tem opazuje vse, kar mu pride naproti, je popoln. Kolesarjenje, kot način gibanja oziroma rekreacije, je popolno. Spanje pod zvezdami oziroma v šotoru, kot oblika prenočevanja, je popolno. Kuhanje in uživanje hrane, ki ti ustreza, je popoln način prehranjevanja. Od vsega najpopolnejši pa so ljudje, ki ti omogočijo, vzeti si teh nekaj dni zase.
Letošnja kolesarska eskapada me je vodila v Dalmacijo. Kolo sem zajahal v Splitu, od koder sem se s katamaranom prepeljal na Korčulo. Zaradi (načrtno) pomanjkljivega načrtovanja sem namesto na zahodnem koncu otoka, pristal na vzhodnem. S tem ni bilo nič narobe, sem tisti dan pač prekolesaril nekaj več kilometrov, saj sem otok prevozil v krogu. Res pa je, da sem se zaradi izbire slabih makadamskih obalnih cest precej bolj namučil, kot bi se sicer.
Nadaljeval sem po neskončno dolgem polotoku Pelješcu. Tudi tukaj sem ob prvi priložnosti zapustil glavno cesto in se zapeljal ob južni obalni. A le do prometnega znaka, ki je prepovedoval vožnjo vsem vozilom, na katerem je povrhu pisalo »Cyclists beware!« Vrnitev daleč nazaj na glavno cesto ni prišla v poštev. Ko mi je neka ženica, ki sem jo tam srečal, zatrdila, da obstaja pešpot naprej ob obali, sem se odločil, da poskusim. Sicer sem moral (natovorjeno) kolo nekaj časa nesti po strmi kamniti poti, a je šlo. Nekaj kilometrov kasneje sem izčrpan in za nekaj litrov potu lažji, končno prišel do asfalta. Bil sem sicer šele na polovici poti čez Pelješac, a kolesarjenje po asfaltu je v primerjavi s kolesarjenjem po makadamu, mačji kašelj.
Naslednji je bil na vrsti otok Mljet. Kljub temu, da sem kolesaril le po glavni cesti iz enega konca na drugega in nazaj, nisem srečal skoraj nikogar. Spremljali so me le vonjave borovcev, zvok ptic ter piš vetra. Razen v dveh naseljih v narodnem parku, kjer je mrgolelo turistov. A od tam sem brž pobegnil.
Sledil je popolnoma drugačen dan, kolesarjenje po jadranski magistrali. Na srečo je bilo vseh 80 kilometrov prometne magistralne brez posebnosti, tako da mi je uspelo pravočasno ujeti trajekt za Hvar. Vožnja po vzhodnem delu Hvara, po prazni cesti, s katere ni bilo nobenih razgledov, je bila dolgočasna. Zato pa je bilo toliko bolj pestro naslednji dan, ko sem se skozi neosvetljen tunel peljal na južno stran. Sicer sem tudi tam »zašel« na obalno makadamsko pot, a je bila okolica s strmimi skalami in sveže zelenimi vinogradi, med katerimi sem kolesaril, tako čudovita, da sem pot prevozil zlahka.
Zadnji otok, ki sem se ga lotil, je bil Brač. Dan sem začel že ob 5. uri zjutraj, saj sem želel ujeti katamaran, ki bi me naj od Jelse na Hvaru prepeljal do Bola na Braču. A gospodje Jadrolinije z zlatimi našitki na ramenih, so me gladko zavrnili, češ da katamaran (na katerem je bilo tisto jutro manj kot deset potnikov) ne sprejema koles, ker na njem ni prostora! Vsaj na pet katamaranov sem se v zadnjih letih dal kolo, ti pa so me odslovili kot nič. (Če sem že pri Jadroliniji: 40 minutna plovba iz Pelješca na Mljet in nazaj za avto in družino stane 70 EUR!) Na srečo obstajajo zasebniki in eden takšnih je na svojo barko (petkrat manjšo od katamarana) z veseljem sprejel moje kolo.
Bol na Braču je kot največja atrakcija tega dela Jadrana, primerno oblegan, zato se tam nisem zadrževal in sem nadaljeval na severno obalo otoka. A ta je bila razgibana v napačni smeri: gor in dol, tako, da sem se za zelo kratek del poti pošteno nagonil. (Če morda koga zanima, v vseh dneh skupaj sem nabral kakšnih 600 kilometrov.)
To je kratek povzetek kolesarjenja po Dalmaciji. Zaenkrat več o tem ne bom pisal, saj se nam preveč dogaja te dni, sploh pa Jadran poznamo bolj ali manj vsi.
Galerija sledi, za začetek le malce barv za tiste, ki letos še niste okusili morja.
