Kako hitro človek pozabi, kako drugačna je Indija od vsega drugega, kar poznamo na tem svetu. Slike s preteklih potovanj po tej neverjetni deželi, so se nam sicer vtisnile v spomin, tako, da sva vedela, kaj pričakovati. A takoj, ko sva stopila z letala in Indijo začutila z vsemi čutili, so na dan privreli občutki, ki sva jih že pozabila. Vonjave, hrup, vlaga, vročina, gneča, skratka, Indija. Kar zadelo naju je in to direkt.
Tretjič sva v Delhiju in tretjič v tem mega mestu skušava najti nekaj privlačnega. Zaenkrat nama je od privlačnih stvari uspelo najti menda najpomembnejšo – dobro restavracijo.
Na srečo je bhindi ena od besed v hindujščini, ki sem si jih zapomnil na preteklih potovanjih. Pomeni pa okro, slastno jed, na zgornji fotografiji.
Našla sva tudi nešteto stojnic, ki se kar šibijo pod težo najslastnejšega sadeža, manga. Omenjali so sicer nek mango festival, a so naju po indijsko pošiljali vsak na drug konec mesta. Festivala seveda nisva našla, sva pa našla stojnice, kjer sva se založila s sočnimi in slastnimi sadeži.
Kljub temu, da sva minulo noč bolj prebedela, kot ne, saj sva menjala tri letališča in dvoje letal, si nisva mogla pomagati in v sobi nisva zdržala več kot pet minut. Neverjetno Indijo je treba doživeti zunaj, na cestah, ne v hotelski sobi. A po sedmih urah tavanja in prerivanja sva se vdala in vrnila v hotel, saj je pred nama ponovno kratka noč, saj morava na letalo za Ladakh že ob dveh zjutraj.
Hvala, Nataša. Saj v večjih krajih še gre, poznajo internet in še marsikatero čudo. A kaj, ko ne deluje. Ko pa prideš v vas, pa se ti res zdi, da se je življenje tam ustavilo pred davnimi časi.
Uživava naprej, po tvoji zapovedi. 🙂
Lp
Alo vidva! Saj sem vedela, da sta tako od civilizacije, da že jesta z leseno žlico. Internet je pa tak in tak sedmo čudo tam kjer sta. No si pa mislim, da se Davor nenehno smehlja…ne Sabrina? Uživajta!