“A res nista v Kašmirju opazila nečesa posebnega?” naju sprašujejo tukaj. Pa nimava srca, da bi odvrnila, da nisva. Vsaj ne tega, kar opazijo oni. Za marsikaterega Indijca je islamski Kašmir s hladnimi poletji in gorato pokrajino destinacija, kamor uidejo pred monsunom in vročino. Ampak raj na zemlji? Narava je resda čudovita v gorovju, kot sta Himalaja in Karakoram. Tudi ljudje so v redu. Hrana malo manj. A ne želim dajati vtisa, da nama v Kašmirju ni bilo všeč, ravno nasprotno. Želim le komentirati, kako različno dojemanje tega, kaj je raj, imamo ljudje, ki prihajamo iz različnih okolij.
Kašmir je regija, kjer se meje niso začrtale, takrat, ko bi se lahko in sedaj tukaj živijo ljudje, ki bi radi svojo državo, s čemer pa se niti Indija, niti Pakistan, pa menda tudi Kitajska na strinjajo. Da tega, koliko različnih narodnosti in religij se tukaj prepleta, niti ne omenjam. Skratka, razlogov za konflikte je tukaj več kot dovolj. Kar je njabrž razlog, da je tujih obiskovalcev tukaj zelo malo.
Toliko oboroženih vojakov, kot jih je v Kašmirju, še nisva videla. Ob glavnih cestah, na križiščih, na pločnikih, skratka na vsakem koraku. Do zob oboroženi vojaki. V severnem delu Kašmirja so bili predvsem v velikanskih vojaških bazah, a v Srinagarju, glavnem mestu, jih je mrgolelo povsod.
Začuda pa je tukajšnji raj precej težje zapustiti, kot vanj priti.
V letih odkar potujemo, se je nabralo že kar nekaj izkušenj z varnostnimi ukrepi, ki jih je treba dati skozi, a letališče v Srinagarju prekaša vsa druga. Bodeča žica, visoke betonske barikade in gnezda s strojnicami (ali kako se že temu reče), mimo katerih smo se peljali z avtom, so strašjive. Na prvi kontroli smo morali ven iz avta z vso prtljago, kjer so nas pregledali prvič. Nakar smo se z vso prtljago vrnili v avto in zapeljali do letališke stavbe, do naslednje kontrole. Ko sva oddala prtljago, sem moral skozi posebna vrata, kjer sem (preden so ju naložili na letalo) obe oddani torbi še verificiral, da sta res najini. Od tam do vkrcanja na letalo sva šla vsaj še skozi sedem kontrol in na vsaki so naju pretipali. V torbi sem imel liter vode. Na eni izmed kontrol so me poklicali k rentgenskemu skenerju in me vprašali:”Kaj je v plastenki?” “Voda!”, sem odvrnil. “OK!” In lahko sem šel naprej. Bolj kot na rentgenske naprave stavijo na iskrenost potnikov.
Najina izkušnja v indijskem raju je na srečo minila brez incidentov, ki jih je v teh krajih izjemno veliko. V Kašmirju sva doživela čudovito izkušnjo, ki se ne more primerjati z nobenim ob preteklih potovanj. Danes sva v Amritsarju, Indiji, ki je raj po najinem okusu.
