Pozabil sem omeniti, da sva doma!
Tri tedne dolgo potovanje po Kašmirju je za nama. Bilo je prežeto s preizkušnjami, ki sva jih prav vse po vrsti uspešno prestala. Bilo je polno tako neverjetnih doživetij, da jih niti besede niti fotografije ne morejo opisati. Bilo nama je tako lepo, da tega ne upava povedati na glas. Trije tedni so bili tako polni vsega, da se nama je zdelo, da sva od doma odsotna tir mesece. Povrhu sva bila dvanajst dni brez povezave s svetom, zaradi česar vtisov nisva objavljala. Zato se je nabralo ogromno materiala, ki ga bova skušala v naslednjih objavah deliti na teh straneh, da pričarava del najine izkušnje.
Začnimo s tem, kar sva pravzaprav šla tja iskat.
Tam nekje v Zanskarju, ko po nočnem dežju posije sonce in se naredi popolno jutro, so vse bolhe pozabljene, bolečine ozdravljene in tegobe poplačane.
Kako sva se ob tem počutila? Takole:
