K opisu enega dne v Indiji, ki sem ga objavil nazadnje, sodijo tudi fotografije. Pravijo, da povedo več kot besede (v kar sem, v času pomanjkanja zmožnosti biti osredotočen več kot nekaj sekund, vedno manj prepričan).
Hrana v odročnih krajih Indije je borna. Včasih je mogoče dobiti le čapati (tanek, nevzhajan in neslan kruhek iz moke in vode) in pečeno jajce.
Tudi za Sabrinin rojstni dan, ki ga je praznovala 3800 metrov nad morjem, sva precej borno večerjala; kuhan riž, fižol in krompir.
A bila sva lačna, zato nama je hrana, kakršnakoli je že bila, teknila. Kar nama zares ni ugajalo, je bila soba, v kateri sva spala. Bila je namreč tako zanikrna, da tega z besedami in fotografijami ni mogoče pričarati.
A neprimerno boljša od sobe v prvem nadstropju hiše, ki so nama jo pokazali. Čudovita je videti od zunaj. A ko sva vstopila in zavohala močan vonj po živini, sva skorajda pobegnila. V spodnjem delu hiše živijo živali, zgoraj ljudje.
Včasih je pač treba izbirati med bolj zanikrnim in manj zanikrnim.
Zjutraj sva zobe umila na prostem,
zajahala motor in se odpeljala novim dogodivščinam naproti (v upanju, da nočno deževje ni naredilo preveč škode na cesti).
Kamion, ki je obtičal v visoki vodi in zaprl edino cesto v Zanskar, sva obšla.
Zaustavila naju ni niti poplavljena cesta, katero je Sabrina peš prebrodila, preden sem v vodo zapeljal z motorjem.
Peljala sva tudi čez blato
in mostove, viseče čez tako deroče reke, da vanje nisva upala gledati,
čez vodo,
gorske prelaze
in druge ovire.
Ustavljali so naju le čudoviti razgledi, ki se jih ni mogoče naveličati.
Ustavili so naju tudi otroci, ki so iztegovali dlani in prosili za rupije, a sva to preslišala in njihove dlani polnila z bomboni, saj meniva, da ti povzročijo manj škode, kot privajanje na prosjačenje za denar.
Vse to se je dogajalo le na eni etapi poti oziroma v dnevu ali dveh.