Z objavami iz Kašmirja in Indije še ne nameravam zaključiti. Zadnje potovanje je bilo namreč tako intenzivno in polno dogodivščin, da so se nama zdeli trije tedni dolgi tri mesece. Čisto zares. A tokrat ne bom pisal o Himalaji, Kašmirju in Ladakhu, temveč o nekem drugem, zelo posebnem, celo čarobnem kraju v drugi indijski državi.
Amritsar, mesto Zlatega templja, je duhovno in kulturno središče sikhovske vere. Tam sva pristala potem, ko sva zapustila menda najbolj varovano letališče v Indiji, Srinagar in z njim tudi najnevarnejšo regijo Indije. Po resnici povedano, sva si potem, ko sva zapustila nevarni Kašmir, kar oddahnila. Takoj po prihodu v Amritsar se nama je zazdelo, da sva prišla v drug svet. Nekako se nama je zdelo, da sva prišla domov, v nama že dokaj poznano Indijo.
Mesto je tujim obiskovalcem Indije dobro znano, saj ima eno prav posebno znamenitost. A na srečo sva Amritsar obiskala v vročem poletju in v treh dneh, kar sva bila tam, nisva srečala skorajda nobenega tujca. (O tem, da kraje in znamenitosti raje obiskujemo in si jih ogledujemo sami, kot v gruči drugih popotnikov, sem že večkrat pisal. Čarobni kraji pač izgubijo preveč mistike in lepote, kadar so obkroženi z množico turistov.) Seveda sva bila zaradi tega za marsikoga atrakcija midva, pravzaprav predvsem Sabrina. Vsak dan se je nekdo želel fotografirati z njo, kot da je iz Bollywooda.
Osrednja znamenitost Amritsarja je seveda sikhovski Zlati tempelj. Svetišče pozlačeno s 750 kilogrami zlata, ki dnevno pritegne tudi sto tisoč obiskovalcev.
A ta čudoviti tempelj tudi v gneči ne izgubi privlačnosti. Najbrž zato, ker je med obiskovalci večina romarjev. Ostali so Indijci, za katere pa Sabrina pravi, da so tako ali tako “najini”. Prostor je ogromen in vsakdo lahko tam najde svoj mir.
Del kompleksa templja je tudi gromozanska kuhinja z jedilnico, kjer dnevno nahranijo tudi do 80.000 tisoč ljudi. Vabljen je vsakdo, ne glede na vero, prepričanje in narodnost. Enakost vseh bitij je namreč osrednje načelo sikhizma. Tudi sam sem poskusil obrok, ki ga pripravljajo prostovoljci.
Kotli, v katerih se kuha, so ogromni.
Jedilnica še bolj.
Kakšen je Amritsar zunaj templja? Indijski!
