Ta zapis je nastal, ko sva zaključevala letošnje potovanje po Kašmirju in sem razmišljal o tem, kako dolgo potovanje je za nama. Pri tem sem ponovno ugotovil, kako neverjetno relativna dimenzija je čas. Marsikdo pozna zgodbo o tem, da za astronavta, ki zapusti zemljo, čas teče počasneje. V Einsteinovo teorijo relativnosti se seveda ne bom spuščal, lahko pa zapišem, kako izvrstna priložnost za razumevanje, oziroma celo izkoriščanje relativnosti časa so potovanja.
Ko zdaj razmišljam za nazaj, se mi zdijo trije tedni potovanja bore malo. Ne le zaradi tega, ker smo vajeni daljših potovanj, temveč tudi zaradi tega, ker je za odkop od domačega vsakdana običajno potrebnega več časa. A slednje je odvisno predvsem od načina oziroma intenzivnosti potovanja. Desetdnevni oddih na morju, ki ga preživimo lagodno ob znani plaži, se zdi krajši od desetdnevnega potovanja, nabitega z dogodivščinami po neodkriti eksotični deželi. Čeprav to na prvi pogled zveni paradoksalno, saj nam je ob poležavanju na plaži pogosteje dolgčas (ob čemer se zdi, da čas teče počasneje), kot takrat, ko je potovanje ena sama dogodivščina in se nenehno nekaj dogaja (ob čemer se zdi, da čas teče hitreje). Podobno je, ko gre nekdo za deset dni na morje; ta čas se tistemu, ki odpotuje, zdi neprimerno daljši, kot tistim, ki ostanejo doma, v službi ali v rutini. Percepcija minevanja časa je neposredno odvisna od tega, kaj z njim počnemo.
Trije tedni letošnjega intenzivnega potovanja po Indiji so bili tako polni dogodivščin, ki so se vrstile ena za drugo, da so se nama zdeli daljši, kot kadarkoli. Ampak resnično dolgi. Zadnji dan sem v dnevnik zapisal: Dan, ko sva stopila iz letala v Delhiju, se, zaradi vseh neverjetnih doživetij, zdi neskončno daleč. A v resnici je bilo to pred zgolj tremi tedni. Med tem ko trije rutinski tedni, šola – služba – dom, minejo, kot bi trenil.
Ta fenomen smo najbolj občutili, ko smo od doma odpotovali za eno leto. V tem času smo obiskali 16 držav in spoznali nešteto krajev, ljudi ter običajev. Nedvomno smo v enem letu na potovanju po svetu doživeli neprimerno več, kot v letu, ko smo doma. Tisti čas smo živeli povsem drugačno, pravzaprav drugo življenje. Po vrnitvi domov so nam povedali, da smo se spremenili. Nam pa se je zdelo ravno obratno; kot da se je doma med tem, ko nas ni bilo, čas ustavil in je vse ostalo enako. Takšno, kot je bilo pred našim odhodom, leto poprej. Eno leto je na nas, ki smo potovali, učinkovalo povsem drugače, kot na ljudi, ki smo jih “pustili” doma. Ob prihodu domov se je tako nam, kot marsikomu od njih zdelo, da smo iz različnih svetov. Doma smo se počutili bolj tuje, kot na potovanju. Kar nekaj časa je trajalo, da so se percepcije minevanja časa uskladile in so se različni svetovi ponovno začeli združevati. Takrat sem potreboval dobre tri mesece, da sem ponovno začel objavljati na tej strani in o tem fenomenu nekaj zapisal.
Potovanja so torej naš recept, s katerim ustavljamo čas. No, morda ga upočasnjujemo ali raztegujemo, kakorkoli že, izrabljamo njegovo relativnost.