Napredek briše popotniške destinacije

Nekoč popotniške destinacije so danes turistična letovišča. Tovrstnemu napredku se uspe upreti le redko kateri popotniški destinaciji. Če je ne izdamo že sami popotniki, jo slej kot prej ujame modernizacija.

Napredek je neizbežen in svet se spreminja. Zagotovo drži, da je bilo nekoč vse drugače. Bolje ali slabše, kakor kaj in kakor za koga. A če že trdim, da napredek briše popotniške destinacije in jih spreminja v turistične, moram tudi povedati, da se mi to ne zdi sprememba na bolje. Seveda le, če na to gledam kot popotnik. Če na to gledam kot turist ali nekdo, ki se preživlja z delom v turistični industriji ali nekdo, ki je zaradi navala turistov deležen boljše infrastrukture, je tovrsten napredek sprememba na bolje. A na tej strani gledamo na napredek z očmi popotnikov.

Danes je mogoče 3.757 kilometrov dolgo pot od Pekinga do Lhase v Tibetu prepotovati z udobnim klimatiziranim in ogrevanim vlakom v 40 urah. Da ne bo pomote, gre za precej bolj sodoben in udoben vlak, kot so vlaki, ki vozijo po naših tirih. Ampak, kje je Kitajska? Kje je stik z domačini, ki so ga bili deležni popotniki, ki so za to pot še pred desetimi leti potrebovali več tednov? Na tem vlaku že ne!

Nek Rus načrtuje gradnjo 21.000 kilometrske avtoceste, ki bi povezala Moskvo z New Yorkom. Kaj se bo zgodilo z divjino, pristnimi in odročnimi kraji ter s cesto kosti skozi divjo Sibirijo, ki tako privlači motorizirane popotnike?

Napredek, kaj hočemo. A bolj kot vsi drugi moderni dosežki, ki divje in odročne kraje spreminjajo v turistične destinacije, je to, kako potujemo danes, spremenil en sam izum: FREE WI-FI. Ta napis postaja eden najbolj prepoznavnih simbolov na svetu. Ali zares odpotujemo, ko smo na drugem koncu sveta, a nenehno online in v stiku z domačimi in prijatelji? Saj internet je praktičen in uporaben, tudi mi ga uporabimo, ko smo na poti, da se oglasimo. A nekje je treba potegniti črto, se spomniti, da potujemo zaradi sebe, ne zaradi naših sledilcev na virtualnem zidu in se odklopiti.

Zraven napredka, ki briše popotniške destinacije, počnemo to tudi popotniki, ko se o nekem neznanem, eksotičnem kraju ali deželi, ki nam je bila všeč, razgovorimo ali razpišemo. (Daleč najglasnejša sta nedvomno zakonca, ki sta po svojem prvem potovanju izdala turistični vodnik, ki je zrasel v največjo tovrstno založbo na svetu in še danes razkriva skrite kraje ljudem, ki si želijo postati popotniki.) S tem v kraj, ki je bil, ko so ga obiskali prvi popotniki, eksotičen, odpotuje vedno več popotnikov. Razvrednotenje pristnosti in komercializacija eksotike sta neizbežni. To smo na naših potovanjih izkusili že neštetokrat. Najprej mi na pamet pade Portoriko, kjer smo pričakovali karibski otok, naleteli pa na »zanemarjeno ameriško dvorišče«. Ali pa Šangri La, ki bi naj bil raj na zemlji, iz katerega smo zaradi turističnega vrveža in kiča, dobesedno pobegnili. Nazadnje naju je tako presenetil Leh, prestolnica Ladaka, saj nisva pričakovala tako bogate turistične ponudbe v eni najodročnejših regij na svetu. Podobnih izkušenj je preveč, da bi jih našteval. Takšna je pač pot napredka, zaradi česar je neodkritih eksotičnih krajev, ki privlačijo popotnike, vedno manj. Je pa zaradi tega vedno več turističnih destinacij. Seveda to za pravega popotnika ne predstavlja ovir. Odkrivanje neodkritih krajev v odkritih deželah je namreč eden največjih čarov popotništva. A če izdam ta recept, bi bilo tako, kot da bi izdal imena tistih najbolj čarobnih in skrivnih krajev, ki smo jih na naših potovanjih obiskali, za katere želimo, da ostanejo čim dlje časa nedotaknjeni.

Seveda je lahko napredek dober tudi za popotnike. Od časov, ko smo se prevažali takole (Maša v vozičku, Sara in Sabrina v ozadju tovornjaka v Mehiki 2006), smo napredovali tudi mi.