Debata o tem ali je nekdo turist ali popotnik je za izkušene popotnike in za izkušene turiste najbrž nezanimiva. Ti tako že dobro vedo, v katero kategorijo sodijo in zakaj jim ta ustreza. Tisti, ki se s potovanji šele spoznavajo in takšni, ki bi se želeli iz turistov spremeniti v popotnike, pa se lahko s pomočjo nasvetov lažje usmerijo in odločijo za eno ali drugo pot.
Ko smo na potovanju po Kitajski zašli v zelo odročne kraje, sem zapisal: »Zašli smo v kraje kjer smo edini belci. Kitajci buljijo v nas, kažejo na nas s prsti, se nam smejijo, se z nami fotografirajo. Saj ne, da nam je neprijetno (no puncama je včasih), je pa nenavaden občutek biti ves čas tako opazen oz. opazovan. Zraven tega, v tem manj obiskanem delu Kitajske čutimo pomanjkanje nekaterih stvari, ki delajo potovanje lepše: okusno hrano, čisto sobo in kaj zanimivega za videti, kar bi upravičilo pot v te zakotne kraje.«
Nekje sem prebral: »Turist je amaterski popotnik, popotnik pa profesionalni turist!« Ali pa: »Turist vidi tisto, kar si je prišel ogledati, popotnik vidi to, kar mu pride naproti!« Še ena: »Turist ne ve, kje je bil, popotnik ne ve, kam gre!« Simpatično, kratko in jedrnato, a za tem se skriva precej več. Turizem je način potovanja, kjer nam je eksotičnost dežele postrežena à la carte na pladnju iz varne razdalje pred morebitnimi nevšečnostmi. Medtem, ko je popotništvo način potovanja z neposredno in pristno izkušnjo tuje dežele in njenih ljudi (najraje takšnih, ki se ne preživljajo z delom v turistični ali popotniški industriji).
Nekdo, ki mu potovanje znotraj zone udobja pomeni veliko, saj se izven te zone počuti slabo, naj bo raje turist, kot popotnik. Če ga bo preveč strah, če bo zanj preveč umazano, hrupno, divje in nevarno, se zna zgoditi, da bo zanj potovanje po še tako čudoviti deželi nočna mora. Zato je za marsikoga bolj priporočljivo, da potuje v okviru svojih zmožnosti in sposobnosti, kot pa v okviru svoji želja in gre tako čez samega sebe. Če pa že želi preizkusiti lastne meje in stopiti izven zone udobja, pa naj to stori po majhnih korakih. Npr. tako, da se na prvo potovanje v eksotično deželo poda v varnem zavetju turistične skupine in če na tem potovanju ugotovi, da bi se v tej deželi znašel tudi brez organizatorja ali vodnika ali da ga skupinsko organizirano potovanje omejuje, naj naslednjič poskusi kot popotnik.
Podobno je z letnim oddihom. Lahko ga preživimo v šotoru, prikolici, apartmaju ali hotelu v lepem kraju ob morju. Lahko pa ga preživimo tako, da potujemo iz kraja v kraj in se pri tem predajamo novim doživetjem. Seveda nič ni črno-belo. Potovati je mogoče kot turist, ki si občasno privošči neposredno in pristno izkušnjo ali kot popotnik, ki si občasno privošči à la carte. Zato je to ali nase gledamo kot na turista ali kot na popotnika, le označba in kot takšna popolnoma nepomembna. Razlikovanje med turisti in popotniki naj služi le kot osnova, ki nam pomaga pri odločanju, kateri način potovanja izbrati. Izbira pravšnjega načina potovanja je namreč osnova zadovoljstva na in po potovanju. Zatorej, ne glede na označbe, izberimo takšnega, ki ustreza nam, takšnega, ki nas osrečuje.