Nazadnje sem naštel pet destinacij, ki jih je narava okrasila z izjemno lepoto, zaradi česar so nam ostale v trajnem spominu. Narava je (za naš okus) kreator najveličastnejših prizorov na svetu, a tu in tam tudi človeku uspe ustvariti nekaj tako izjemnega, da nam zastane dah. Seveda ima vsak svoj okus, a pogled na nekatere človeške dosežke je tako veličasten, da je ob njem težko ostati ravnodušen.
Katere človeške stvaritve so najbolj navdušile nas?
Piramide. Seveda, a katere? Videli smo jih namreč kar nekaj, tudi takšne idilične, skrite globoko v džungli. A najbolj nas je impresionirala piramida El Castillo v Chichen Itzi na Jukatanu v Mehiki. Ni niti največja, niti najlepša, kar smo jih videli, a ob njej smo občutili nekaj, česar nismo ob nobeni drugi. Res pa je, da je bila to naša prva piramida, morda se nam je vtisnila v spomin prav zaradi tega.
Med mistične stvaritve človeka, ob katerih smo začutili nekaj posebnega, sodi tudi Brú na Bóinne. Pravzaprav pet tisoč let stara grmada Newgrange. Tam smo prisostvovali »umetnemu« zimskemu solsticiju, ki nas je dobesedno očaral.
Dokaz, da zna človek v naravo posegati tudi tako, da jo olepša, so riževe terase. Nad njimi smo se navduševali na Baliju, na Kitajskem, v Indiju, Nepalu in še kje, a najbolj so nas presunile na Filipinih. Dvatisočletne riževe terase Banaue so prava paša za oči in ena redkih stvaritev človeka, ki se uporablja in služi namenu že dve tisočletji.
Kitajska je ogromna dežela z izjemno zgodovino in temu primernim številom veličastnih krajev. Sicer se s Kitajci nismo najbolj razumeli, a nam je Kitajska ostala v spominu, kot ena izmed najveličastnejših destinacij. Od vseh čudes, ki smo jih tam videli, nas je najbolj prepričal Veliki kitajski zid. Morda zato, ker na Kitajskem niti za trenutek ne moreš biti nikjer sam, saj je povsod polno ljudi. Mi pa smo se malce potrudili in kitajski zid obiskali izven dometa množic ter ga tako imeli le zase.
To, da še tako čudovita znamenitost (ne glede na to ali gre za stvaritev narave, človeka ali koga tretjega) izgubi svoj čar, kadar jo obiščeš v spremstvu več sto ali tisoč ljudi, sem omenil že večkrat. Zato se, če že prepotuješ pol sveta, da jo vidiš, izplača potruditi za to, da jo obiščeš takrat, ko ni gneče.
To se nam sicer ni posrečilo, ko smo obiskali Machu Picchu, saj smo ga obiskali v višku sezone. A število obiskovalcev na dan je omejeno na 2.500, zaradi česar (glede na ogromno površino, ki jo zaseda starodavno inkovsko mesto) sploh ni bilo gneče. A ne glede na to, je bil naš obisk najveličastnejših ruševin na svetu eno najbolj mističnih doživetij.
Več prihodnjič.