Vsako velemesto je nekaj posebnega. Le da so nekatera posebna na bolj, druga na manj privlačen način.
Katera so tista, ki so se nam najbolj vtisnila v spomin?
Začnimo z eksotiko, Bangkokom. Eno najboljših izhodišč za potovanja po jugovzhodni Aziji je za marsikaterega popotnika prvi stik z eksotičnim vzhodom. Zaradi tega je tudi mesto, ki ima s popotniki že dolgoletne izkušnje. Več desetletij trajajoča invazija popotnikov in turistov raznoraznih interesov je mesto dobro zaznamovala. Bi rekel, da bolj, kot marsikatero drugo mesto. Mesto ima svoj popotniški geto, s središčem na zloglasni ulici Khao San. Raj za popotnike, ki zapustijo dom zato, da se lahko družijo s sebi podobnimi na drugem koncu sveta. Za tiste, ki pa želijo spoznati eksotični Bangkok, je bolje, da se namestijo proč od turističnega vrveža, kjer je okus po eksotiki neprimerno pristnejši.
Čisto nasprotje popotnikom prilagojenega Bangkoka je Peking. Kitajska prestolnica sicer je turistična, a turisti so predvsem Kitajci, ne popotniki z zahoda. Peking je kot kulturna in zgodovinska prestolnica dežele z največ prebivalci na svetu, izjemno privlačna destinacija. Presežki z zgodovino bogate dežele, ki jih je mogoče videti še danes, so resnično izjemni. Za zapuščino skrbijo bolje kot marsikje. V nekaterih primerih celo preveč, saj nekatere objekte ali cele uličice restavrirajo do te mere, da so kar kičaste. Nikakor ne gre zamuditi Prepovedanega mesta, Nebeškega templja, trga Tiananmen in kitajskega zidu. Vsaj nam so se zdele te (sicer turistične) znamenitosti čudovite.
V tistem delu sveta je velemest, ki jih ne gre prezreti, še kar nekaj. A ostajam pri tistih, ki so se v spomin najbolj vtisnila nam. Mednje sodi tudi Tokio. Že za to, ker gre za najbolj poseljeno metropolo na svetu, kjer domuje nič manj kot 33 milijonov ljudi, ga je vredno obiskati. Si predstavljate? Na površini trikrat manjši od Slovenije, živi 16 krat večje število ljudi! Za povprečnega obiskovalca iz Evrope so najbrž najbolj zanimivi ljudje, saj se japonska kultura tako močno razlikuje od naše, da jih je pravi užitek opazovati. Na našem kratkem obisku Tokia smo najbolj uživali v mestnem parku Yoyogi, kjer se ob nedeljah tare ljudi. Menda ni boljšega načina za spoznavanje domačinov, ki razliko med delovnim tednom in časom, ki je namenjen sproščanju, jemljejo zelo resno.
Obiskali smo tudi Rio de Janeiro, Buenos Aires, Mexico City in še marsikatero velemesto južno od ZDA, a nobenega ne bi mogel posebej izpostaviti, da se nam je posebej vtisnilo v spomin. Vsako sicer ponuja marsikaj lepega, a vsa po vrsti so del kolonialne zapuščine Špancev, česar se, ko jih vidiš pet, šest, sedem in več, dobesedno naveličaš. Saj Rio ima plaže, Buenos Aires Tango, Quito vulkan, La Paz Indijance, ampak v nobenem od velemest Amerike nismo začutili, da bi imelo dušo. Razen v enem. A to ni južno od ZDA. V mislih imam seveda Veliko jabolko. New York je fantastičen. Je tako poln vsega (najbolj samega sebe), da je nemogoče izpostaviti eno samo stvar. Mestni utrip New Yorka je neverjeten. Potem, ko smo obiskali že vsa zgoraj omenjena mesta, marsikatero od njih eksotično in smo mislili, da smo videli že vse, nam je New York vzel sapo.
Edino evropsko mesto, ki sodi na ta seznam po našem okusu, je London. Nekega mesta ne obiščeš pet-šestkrat, če se ti ne zdi nekaj posebnega. London je poseben zaradi marsičesa: predstav na West Endu, mešanice ras in kultur (ter kulinarike, ki so jo prinesli s seboj), brezplačnih muzejev in galerij ter še marsikaj bi se našlo. Zraven tega mesto utripa v prav posebnem ritmu, ki je živ, a vendar povsem drugačen od večnega tekmeca čez lužo.
Vsak popotnik ima lastno predstavo, okus, želje in cilje, ko obiskuje kraje po svetu. Zato ima vsak svoj seznam priljubljenih krajev, ki jih je že obiskal in si želi, da bi se vanje ponovno vrnil. Tistim, ki seznama priljubljenih velemest, ki ste jih že obiskali, še nimate, pa morda pride prav naš.