Ne čakaj na maj je naslov slovenskega filma iz leta 1957. Že takrat so nekateri ljudje vedeli, da čakanje na boljše čase ne obrodi sadov. Resda so se časi od takrat precej spremenili, a odlašanje in čakanje na boljše čase je precej trdovratna lastnost. Zato je tudi 60 let zgodovine ne more spremeniti in tako kot je veljala nekoč, velja še danes. Sicer si to neradi priznamo, a odlašanje je v nas. V nekaterih bolj, v drugih manj. Podrobneje se v to, kar neradi slišimo in si priznamo, ne bom zapletal, ampak se bom raje vrnil na potovanja.
Ko smo najstniki, hodimo v šolo. Po srednji šoli študiramo. Najdemo si partnerja. Poiščemo si službo in začnemo delati. Dobimo otroka. Čas si do zadnje minute zapolnimo z obveznostmi in aktivnostmi. (Če bi pisal v angleščini, bi zapisal: We are losing the rat race!) Skratka, nimamo časa, smo prezaposleni in o tem, zakaj je tako, niti ne razmišljamo. Potovanja so zadnja stvar, ki nam pade na pamet. O potovanjih sicer sanjamo, a do realizacije ne pride. Redki so tisti, ki si za potovanja vzamejo čas. V glavnem so potovanja ena tistih reči, ki jih odlašamo in dajemo na čakanje. Čakamo na boljše čase, ko bomo lahko potovali.
A kdo čisto zares misli, da bo v resnici potoval, ko bo starejši? Da bo na primer dvajset in več ur trajajočo naporno pot do daljne eksotične dežele lažje prenašal v zrelih letih? Seveda se da, polni avtobusi upokojencev, ki se odpravljajo na izlete, so živ dokaz. A te srečujemo le po Evropi. Na potovanjih po Indiji, Boliviji, Vietnamu in podobnih eksotičnih destinacijah, pa mislim, da nismo videli niti enega samega popotnika v zrelih letih. Zagotovo obstajajo izjeme, a teh ni veliko. Zato še enkrat:
Potujte zdaj!
Saj vem, to sem omenil že velikokrat. A nekatere stvari pač moramo slišati večkrat, da se nas dotaknejo. Če vas mikajo eksotične dežele, je najboljši čas za potovanje sedaj. Razlogov za to je nešteto. Seveda je prav toliko razlogov proti potovanjem, a če razmišljamo o njih in čakamo na boljše čase, obstaja velika verjetnost, da rajskega otočka v Tihem oceanu, o katerem sanjamo že celo življenje, ne bomo nikoli obiskali. Predvsem od nas samih je odvisno ali bomo živeli življenje nedoživetih sanj ali doživetih spominov.
Pozdravljeni Tanja!
Julija je na Šrilanki nekaj dežja, manj na vzhodni strani, ki pa ni tako razvita oz. popotnikom in turistom prijazna. V tem času je zanimiva Malezija, mislim, da takrat ni preveč dežja.
Vsekakor se da na Šrilanko, je čudovita dežela. Mi smo je videli lep del, kar se tiče plaž, nam je bila najbolj všeč Unawatuna. A previdno s komarju, zgodaj zjutraj in pred večerom so zelo nadležni. Najdite si klimatiziran hotel z dobro zaščito.
Pa srečno pot!
Pozdravljeni, smo pet članska družina,ki občasno kam potuje…dlje od Sicilije z otroki pa še nismo prišli. Potrebovala bi nasvet, julija imamo 2 tedna časa in smo si zamislili šrilanko. Raziskovanje bi dopolnili s kopanjem v morju,pa me bega vreme. Da Ali ne. Najmlajši sin Ima dve leti. Imate kakšno drugo priporočilo, da je krasno morje in temperature ne previsoke za raziskovanje na rave, kulture. Hvala, tanja
Zdravo, Petra!
Ta uvod z divjo plažo, baklavo in konjakom zveni kot iz pristnih popotniških sanj. Zato potujemo, da se nam takšni spomini zapišejo v DNK. Res čudovito!
Idejo o pobegu v Nikaragvo ob nakazilu prve penzije pa si dam v koledar za leto 203* ali 204*! 🙂
Lani sva v Albaniji srčala en lušten par, malo starejši od naju. Pa smo zvečer ob baklavi in albanskem konjaku na neki rajski, divji plaži ravno o tem govorili. Da je veliko ljudi, ki čakajo na penzijo, da bodo potem lahko potovali in počeli podobne fajn stvari. Ampak, prosim lepo, kje je kdo, ki 65 let ne pomoli nosu iz domačega kraja, ob nakazilu prve penzije pa hop v letalo in v Nikaragvo. 🙂